Dragica je po hudi nesreči našla smisel v slikarstvu
Potrebna je volja. To je moje glavno vodilo, da ne obupam,« je po kratkem premisleku dejala Dragica Sušanj z Dolnjega Zemona pri Ilirski Bistrici. Odložila je čopič, ki ga je prej držala z usti in na platno nanašala pisano paleto oljnih barv. Ja, z usti riše, ker drugače zaradi svoje invalidnosti ne more, konjiček pa ji predstavlja največjo sprostitev.
Njeno življenje se je postavilo na glavo pred tremi desetletji, ko je bila stara 28 let. Kuharica po poklicu je bila zelo aktivna; svoje so zahtevali služba, kmetija in otroci. A prišel je zadnji avgust leta 1994, ko sta z možem doživela prometno nesrečo. Ravno sta opremljala stanovanje in vračala sta se iz Italije, kjer sta nabavila radiatorje za centralno ogrevanje. In potem se je zgodilo: pijani voznik se je s tovornjakom zaletel v njun avto. Mož Vladimir je v nesreči izgubil življenje, Dragica je zaradi poškodbe vratnega vretenca tetraplegičarka, odvisna od pomoči drugih. Kljub temu je danes pomirjena in zadovoljna, saj jo obdajajo ljudje, ki jo imajo radi, hkrati pa je našla smisel, ki jo izpolnjuje in osrečuje.
Na sprehodih meditira
Po nesreči je bila v komi, in ko se je zbudila in so ji povedali, kakšna je bila moževa usoda, je znova izgubila zavest. Ampak imela je dva otroka, sin Marko je bil ob nesreči star vsega 10 mesecev, hčerka Petra pa šest let, in vedela je, za koga mora živeti in se boriti. Po okrevanju na Soči ji ni ostalo drugega, kot da se vrne domov, k staršem. Pomagali so ji ljudje, ki jih ima najraje; starši, sestra, moževa sestra, pa tudi hčerka je bila njena desna roka, in čeprav je bila ob nesreči še otrok, je pogosto skrbela za bratca.
»Vedno sem si želela, da prideta otroka do poklica in da ne zapadeta v slabo družbo. Zato sem jima večkrat položila na srce, naj bosta poštena, pa radi naj se imajo. Kaj ti bo denar, če nimaš mirne duše,« izpostavi 58-letna sogovornica, za katero so še kako dragoceni trenutki, ki jih preživi z vnuki, ali pa se z njimi pogovarja prek messengerja. In doda, da poskuša to, kar je zamudila s svojima otrokoma, zdaj nadoknaditi z vnuki. »Zaradi moje invalidnosti sta bila otroka, ko sta rasla, za marsikaj prikrajšana. Bile so na primer počitnice, mi pa nismo mogli nikamor. Tudi zdaj je velikokrat težko, še posebno ker osnovnih stvari, ki se vsakemu zdijo samoumevne, ne morem opraviti sama in moram prositi za pomoč drugega,« opiše realnost vsakdanjika. Je pa zadovoljna, da je mama Lucija pri 85 letih še pri močeh, rada kuha in kar noče izpreči.
Osnovnih stvari, ki se vsakemu zdijo samoumevne, ne morem opraviti sama in moram prositi za pomoč drugega.
»Rada grem na sprehode in tam meditiram. Z Darjo, mojo asistentko, se odpraviva naokoli, kam greva, pa se vsak dan sproti domisliva,« se nasmehne. In prav v naravi Dragica najde motive, ki jih najraje upodablja na platnu; drevesa, vodo, sončne zahode, tudi rože rada slika. »Slikanje me pomirja, a takrat moram biti sama,« nadaljuje. In ko jo pobaramo, ali je bila tudi v šoli tako dobra slikarka, se zasmeji. »Kje pa! Vedno sem iskala kakšne bližnjice in žrtve, da so delali namesto mene. Ampak takrat, ko sem še ležala na Soči, je do mene prišel Vojko Gašperut, slikar, ki zaradi paraplegije prav tako riše z usti, in me kar hitro postavil na realna tla. 'Če sem jaz zdržal, boš tudi ti,' mi je rekel. In sem poskusila. Vojko in Benjamin Žnidaršič, prav tako paraplegik, sta me kar nekoliko prisilila, da sem poskusila slikati z usti, slikat pa sem na začetku hodila samo zato, da so mi dali mir,« je nadaljevala in pripomnila, da je pri slikanju mogoče kar preveč natančna za današnje čase in premalo samozavestna, sicer pa je za vso podporo in nasvete hvaležna mentorju, to je likovni pedagog Rajko Čauševič.
Štipendistka mednarodnega združenja slikarjev
Dragici, ki je članica Društva paraplegikov Istre in Krasa, je nova slikarska pot odprla nova obzorja in spoznanja, stkala je številna pristna prijateljstva, tudi na likovnih kolonijah in delavnicah. Njena dela so opazili v Mednarodnem združenju slikarjev s sedežem v Liechtensteinu, kamor je na pobudo prijateljev iz Zveze paraplegikov Slovenije 12 svojih del poslala že leta 2002 in na podlagi ocene strokovne komisije prejela njihovo štipendijo, da to obdrži, jim mora vsako leto poslati svoja dela. Prvo samostojno likovno razstavo je imela leta 2006, predstavljala pa se je tudi v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem. Njen trud je bil velikokrat nagrajen z reprodukcijo slik na voščilnicah, med podobami je bilo tudi njej tako ljubo Cerkniško jezero.
Zadovoljna je v življenju, tolaži jo misel, da nihče nima vsega, kar bi rad.
Ima pa Dragica, zdaj, ko je invalidka, še eno poslanstvo. Mlade po šolah in vrtcih, medtem ko se jim predstavi tudi s slikarstvom, ozavešča o varnosti v prometu. »Vedno jim polagam na srce, naj pazijo na cesti, naj vozijo počasi, če so na motorju, naj poskrbijo za svojo varnost. Včasih se mi zdi, da se ponavljam kot pokvarjena plošča,« se nasmeji in pove, da je zadovoljna v svojem življenju in da jo tolaži misel, da nihče nima vsega, kar bi rad.
