Duh leva iz Pandžšira še živi

Medtem ko je bila pozornost svetovne javnosti usmerjena na dogajanje okrog kabulskega letališča, kjer se je v strahu pred maščevanjem talibanov, islamskih skrajnežev, ki so po 20 letih presenetljivo hitro in skorajda brez boja zavzeli Afganistan, zbralo na desettisoče ljudi, ki so hoteli zapustiti nesrečno državo pod gorovjem Hindukuš, so mediji komajda poročali o edinem afganistanskem ozemlju, kjer talibanom ni uspelo. Gre za dolino Pandžšir slabih sto kilometrov severovzhodno od prestolnice Kabul, kjer v glavnem živijo Tadžiki.

​Med vrhove Hindukuša stisnjena dolina je naravna trdnjava, saj vanjo vodi zelo malo poti, strma pobočja gora pa predstavljajo vojaško prednost pred napadalci. Ko je po zmagi talibanov v tujino zbežal predsednik Ašraf Gani, se je v dolino Pandžšir, od koder je tudi doma, zatekel njegov podpredsednik Amrulah Saleh. Njegovemu zgledu je sledilo nekaj tisoč nekdanjih afganistanskih vojakov, ki so razočarani opazovali, kako so se njihovi poveljniki brez boja predajali talibanom. Na nekaterih posnetkih iz Pandžšira je tudi nekdanji afganistanski obrambni minister general Bismilah Mohamadi.



Vojaki razpadle armade so se pridružili lokalni milici, poimenovani Nacionalna fronta odpora, ki je pod vodstvom Ahmada Masuda edina preprečevala talibansko zavzetje doline Pandžšir. Masud in podpredsednik Saleh sta oblikovala koalicijo odpora, ki ne pusti, da bi skrajneži obvladovali celotno ozemlje Afganistana. Otok svobode je pod strašnim pritiskom talibanov, ki so pred dnevi prekinili telefonsko in internetno povezavo doline s svetom, prihajajo pa tudi poročila, da poskušajo vanjo prodreti z vojsko.
 

Nepremagljivi

Ahmed Masud je za ameriški časopis Washington Post priznal, da bodo težko zdržali, če ne bodo dobili vojaške in druge pomoči iz tujine. Prebegli afganistanski vojaki so s seboj resda pripeljali nekaj oborožitve, celo nekaj vojaških helikopterjev, a brez pomoči v strelivu in orožju najbrž ne bodo zdržali. Sicer oboji, tako talibani kot tudi vodstvo Nacionalne fronte odpora, zatrjujejo, da poskušajo napetosti rešiti, a vprašanje je, ali bodo talibani dolgo trpeli upornike v osrčju Hindukuša.

Še nekaj zelo žene talibane, da bi čim prej zavzeli dolino Pandžšir. Zgodovina. Tudi med prvo vladavino talibanov v Afganistanu, od leta 1996 do 2001, dolina nikoli ni bila pod njihovo oblastjo. Po zaslugi očeta Ahmada Masuda, legendarnega Ahmada Šaha Masuda, znanega tudi kot lev iz Pandžšira, talibani niso stopili v dolino. Prav tako tudi ne Sovjeti med okupacijo v 80. letih prejšnjega stoletja.



​Ahmad Šah Masud je kot legendarni vodja mudžahidov, borcev proti sovjetski zasedbi Afganistana, dobil izdatno ameriško in pakistansko pomoč. Bil je poosebljenje afganistanskega upora proti sovjetski okupaciji in zato tako priljubljen tudi med zahodnimi mediji. Prav zaradi tega so prejemali izdatno vojaško pomoč in Rusi so si v dolini Pandžšir polomili zobe: niso je mogli zavzeti, pa čeprav so jo napadali s tanki, topništvom in helikopterji. V dolini so divjale najbolj krvave bitke med sovjetsko okupacijo, imenovali so jo tudi pokopališče sovjetskih tankov; še danes so na maloštevilnih vhodih uničeni tanki in helikopterji iz tistih časov.

Po umiku Sovjetske zveze iz Afganistana in izbruhu državljanske vojne je Šah Masud z drugimi vojaškimi voditelji oblikoval Severno zavezništvo in se uspešno boril proti talibanom, ki so v bojih za dolino doživeli nekaj najhujših vojaških porazov.
 

Bomba v kameri

Zaradi uspešnega bojevanja je Šah Masud postal legenda in zelo priljubljen afganistanski voditelj, njegove slike krasijo mnoge hiše po dolini in severnem Afganistanu. Kdo ve, kako bi se končala njegova politična pot po ameriškem vdoru v Afganistan pozno jeseni 2001, če ne bi postal žrtev atentata. Dva dni pred napadom Al Kaide na newyorški Svetovni trgovinski center in Pentagon 11. 9. 2001 je Šah Masud privolil v intervju z dvema novinarjema, ki pa sta v resnici bila agenta Al Kaide. V kameri sta imela skrit eksploziv ...



Težko je napovedati, ali bo dolina Pandžšir tudi tretjič ostala neosvojena. Veliko bo odvisno od tega, kakšno oblast in vlado bodo sploh hoteli vzpostaviti talibani. Če bodo poskušali dobiti širšo podporo, naj bi, napovedujejo nekateri, oblikovali koalicijsko oblast, ki bi predstavljala etnično raznolikost države. To pomeni, da bi se pogovarjali tudi z voditelji nekdanjega protitalibanskega Severnega zavezništva, ki so se zdaj zbrali v dolini Pandžšir. Ta poteza bi vsekakor oslabila nasprotnike talibanov v Afganistanu, ki so se po njihovi lahki zmagi zagotovo pritajili in niso zbežali iz države.

​Če pa bodo talibani obnovili strahovlado, potem je skoraj zagotovo, da utegnemo že kmalu poslušati tudi poročila o bojih za dolino Pandžšir. Ta je res skorajda neosvojljiva trdnjava, a brez (vojaške) pomoči od zunaj bodo ostali prepuščeni na milost in nemilost talibanom. Predvsem bo zanimivo opazovati, kako se bodo do upornikov v dolini Pandžšir vedli Američani, ki so svetovno javnost presenetili s hitrim in povsem neorganiziranim umikom ter s tem dali vedeti, da jih Afganistan po 40 letih njihovega vpletanja v tamkajšnje dogajanje ne zanima več.