Duhovni vodja Plestenjak mu je nadel novo ime

Vedno energičnega Štajerca, ki je tokrat svojo značilno frizuro irokezo prekril s kapo, ob snidenju v Ljubljani za začetek vprašam, ali mu kaj dogaja, kot se reče. »Seveda, vedno mi dogaja! Zato je tudi moje novo umetniško ime prav Dejan Dogaja. Vedno sem nasmejan in poln energije, povsod me je dovolj. Najbolj pa mi dogaja na odru, tam se prelevim v pravo divjo žival. Ker že dolgo nisem bil na pravem, velikem odru, se mi počasi že meša, ampak mislim, da se kmalu vidimo in skupaj podivjamo.«

​Ker je februarja napovedal samostojno pot, ga vprašam, ali je morda ravno koronačas vplival na to, da so se razšli s Poskočnimi muzikanti. »Definitivno je bilo med epidemijo ogromno časa za razmislek, skupinsko in posamično, predvsem se je vsak izmed nas vprašal, kaj bi pravzaprav rad v svojem življenju. Če bi bili redni nastopi, pa tega časa ne bi bilo, bi mogoče igrali še danes. Med nami ni bilo več tiste energije in medsebojnega elana, povezovala nas je samo še glasba in zato je bolje, da smo šli vsak po svoje. Ta odločitev ni bila enostavna, pa vendar je bila nujna in vesel sem, da je tako ... Niti malo ne obžalujem, bolje je tako. Pravijo, da je vsak konec nov začetek, in res je tako.«



Z njegovo novo skupino že pridno vadijo, čeprav se mu je v zadnjem letu življenje obrnilo na glavo. »Spremenil se je moj vsakdan, predvsem pa mi manjka tisto, kar počnem najraje in najbolje. Ta čas sem sicer izkoristil za prenovo stanovanja, družil sem se s tistimi, ki jih imam najraje, veliko sem ustvarjal. Kljub temu pa je bilo tega časa zdaj že preveč,« se nasmeji. »Želim si odrov in želim delati to, za kar sem poslan na ta svet, da osrečujem in rišem nasmehe na obraz drugim ljudem.« Ko se usedeva v kavarni, se spomni, da je nazadnje nastopal ravno na dan, ko se je industrija srečanj tudi zaustavila. »Igrali smo na maturantskem plesu, ne vedoč, da še dolgo ne bomo stopili nazaj na odre. Potem smo nekaj malega igrali lansko poletje in do danes spet nič. Za poletje sem zelo optimističen. Takoj ko nam odprejo odre in prižgejo zeleno luč, gremo z Dejan Dogaja Bandom na največjo party turnejo po Sloveniji.« O spletnih koncertih, ki so postali alternativa, pa mi odkrito pove: »To je tako, kot bi lizal sladoled skozi stekleno vitrino. Mislim, da spletni koncerti nikoli ne bodo imeli učinka tistega pravega koncerta v živo.«

Tri stvari

Ob pitju kave mi razodene, da kljub težkim časom nikoli ni razmišljal o umiku iz glasbenih vod. »Glasba je moje poslanstvo in ne predstavljam si življenja brez nje, pa čeprav se to sliši zelo klišejsko, ampak točno tako je. O novi zaposlitvi zato nisem in ne razmišljam ter niti ne bom, nikoli. Srečo imam, da sem se znašel drugače. Glasba je zelo širok pojem, in če jo pogledamo ne preveč furmansko, potem se da, po domače, marsikje zaslužiti.« Kar dolgo pa je iskal novo ime. »Moje ime je Dejan Krajnc, ki mi je všeč, ampak na odru se bolje počutim pod psevdonimom. Starega, Poskočni Dejan so mi nadeli ljudje, ampak s tem Poskočni Dejan ne umira, od jeseni bo namreč deloval naprej kot lik za otroke. Nov psevdonim Dejan Dogaja pa mi je nadel Jan Plestenjak. Dolgo sem iskal, a nič zares dobrega mi ni prišlo na misel. Potem sem se en večer peljal v Strunjan k Janu na kozarec vina in on je to ime Dejan Dogaja kar izstrelil. Pa sem ga vprašal, zakaj ravno Dogaja. Odgovoril je, da je to zelo preprosto, saj mi vedno dogaja na polno, kar res popolnoma drži.« Tudi po najinem klepetu se je odpravil do Jana, za katerega najde le lepe besede. »Jan je moj vzornik, zato ga večino časa poslušam in se od njega želim čim več naučiti. Hvaležen sem, da je tako.«



Dejan mi v nadaljevanju razkrije: »Jana niti približno nimam za rivala, temveč prej kot duhovnega vodjo. Z njim se res ne mislim primerjati, raje se učim od njega. Drugače pa neka zdrava mera rivalstva mora biti, vsi bolje delujemo, ker se dokazujemo. Konkurenca nas prisili, da postanemo še boljši in da to, kar delamo, delamo kakovostno. Drug drugega podpiramo in spodbujamo.«

Pred kratkim je izdal prvo samostojno skladbo Nenormalno lepo, ki so jo ljudje lepo sprejeli. »Hvala, ker jo tako radi poslušate. Ko še ni bilo javno znano, da zapuščam poskočne, me je moj dobri prijatelj in tekstopisec Rok Lunaček klical, ali sem v tem koronačasu pripravljen posneti duet. Ker mu seveda zelo zaupam, sem mu razložil, da počasi odhajam na solo glasbeno pot in tako se je iz tega 'dueta' zgodil moj prvi solo glasbeni singel, ki postaja pravi hit. Kaže, da se res vse zgodi z razlogom. To, kar mislimo, to se nam dogaja,« se nasmehne.

In kdaj mu je najlepše? »Glasba, ki je napisana iz srca, besedilo, kjer se čuti iskrenost, dober zrezek, vrhunsko vino, kakovosten film, večer s prijatelji, savna po napornem vikendu, dolge noči v glasbenem studiu, brezdelje na dopustu, poležavanje na prosto nedeljo, hitra vožnja s športnim avtomobilom, lepo dekle, ki ni eno izmed mnogih, in še bi lahko našteval.«

Pred odhodom na Obalo mi še zaupa: »V življenju imam tri stvari, brez katerih ne bi znal živeti. To so glasba, prijatelji in družina. To me polni z energijo in osrečuje. Brez ene od teh tri stvari ne bi bil srečen in bi zabredel v probleme, takšne ali drugačne. Potrebujem ravno pravo mero vseh treh, in takrat je moje življenje popolno. Res sem rad v svoji koži, preprosto sem srečen in vesel.«