Edith Piaf je s čustveno interpretacijo vsakokrat in povsod ganila občinstvo
Na današnji dan leta 1963 je za vedno umolknil glas pariškega slavčka. Edith Piaf, ki se je kot Edith Giovanna Gassion rodila 15. decembra 1915 v Parizu, je z grlenim in močnim glasom že v mladosti vzbudila pozornost. Njene pesmi so odsevale bridkost njenega življenja. Njena mati, kavarniška pevka, jo je zapustila v otroštvu, dekle je k sebi vzela babica po mamini strani, a zanjo ni kaj prida skrbela; oče jo je našel zanemarjeno in poklical svojo mamo, ta je vnukinjo precej vzela k sebi in jo vzgajala v bordelu. Zaradi zapletov z meningitisom naj bi pri komaj treh letih oslepela, vid se ji je povrnil čez štiri leta. Nekaj let pozneje se je pridružila očetu, cirkuškemu akrobatu, in ga nekaj časa spremljala med nastopi. Pela je na pariških ulicah in komaj zaslužila za preživetje. Leta 1932 je komaj 17-letna rodila hčer, deklica je samo dveletna umrla zaradi meningitisa. Z njenim očetom sta bila še nekaj časa skupaj, a zveza ni obstala, saj se ni mogel sprijazniti, da dela na ulici.
Njena mati, kavarniška pevka, jo je zapustila, k sebi jo je vzela babica in jo vzgajala v bordelu.
Leta 1935 je Edith odkril Louis Leplée, lastnik kabareta, in ji ponudil službo v svojem klubu. Prav on jo je začel klicati la môme piaf, mali vrabček: bila je namreč majhna, komaj 142 cm je merila v višino, tehtala je le 40 kilogramov. Tistega večera, ko je debitirala, je med publiko sedel igralec Maurice Chevalier. Istega leta je posnela dve plošči, kot igralka je nastopala v gledališču. Že čez nekaj let je Piafova pela na velikih pariških odrih, zanjo pa so pisali veliki tekstopisci. Sredi 40 let prejšnjega stoletja je postala ena najbolj priljubljenih francoskih pevk, po koncu druge svetovne vojne je njena kariera dobila krila, slava pa mednarodne razsežnosti. Leta 1945 je napisala skladbo La vie en rose, ki je poleg Je ne regrette rien ena njenih najbolj prepoznavnih in tudi najbolje prodajanih.
Njeno nesrečno osebno življenje in dramatični slog sta poudarila njen ekspresivni glas, s čustveno interpretacijo je vsakokrat in povsod ganila občinstvo. Njeno zasebno, ljubezensko življenje je bilo burno. Imela je zvezo z boksarjem Marcelom Cerdanom, ta je bil, kot je večkrat dejala, njena velika ljubezen; ko sta se spoznala, je bil poročen in je imel tri otroke. A se ni končalo srečno, Cerdan je umrl v letalski nesreči, ko je bil na poti k njej. Edith se je pogreznila v temo. Prav takrat je nastala La vie en rose. Pozneje je bila šansonjerka udeležena v več hujših prometnih nesrečah in trpela zaradi slabega zdravja, tudi zaradi zlorabe alkohola in zdravil, zlasti morfija, s katerim si je pomagala pri bolečinah po nesreči. Umrla je menda zaradi raka na jetrih, stara le 47 let; leto prej se je drugič poročila s francosko-grškim igralcem Theom Sarapom. Njeno smrt so objokovali po vsej Franciji, na tisoče ljudi se je udeležilo njenega pogreba na pokopališču Pere Lachaise v Parizu. Prišli so vsi, ki so jo ljubili in ki jih je ljubila ona … Marlene Dietrich, njena velika prijateljica, je, obrnjena proti ljudskim množicam, dahnila: »Kako zelo so jo ljubili!«
