Ena beseda na z

Pride čas. Mislim, nič posebnega, ne gre za čas nežnosti ali slovesa, recimo za ljubezen in stroške ali pa za pogreb in žalost. Gre za povsem običajen čas, ko se nam zdi, da so kakšne stvari zelo zaj*****.

Kar je zagotovo res.

Ampak, a ne, zaj***** je zarukan pojem, kakšen pa naj bo?

Po različnih geografskih širinah in dolžinah in celo znotraj iste se beseda na z izgovarja na različne načine.

Jasno, da je zaj*****, če zbolimo. Dobro pa je, da vemo, da imamo pri nas, čeprav še kar in na videz radi stavkajo, dobre zdravnike. Tam, kjer ima medicina nekaj možnosti, da nas odreši prezgodnjega slovesa, tam obvladajo.

Če nismo bolni, bi ne smeli uporabljati besede na z.

Težje je tam, kjer ljudje niso bolni, pa je vseeno res zaj*****.

Že nekaj časa je, odkar sem zadnjič zapisal kaj o prijatelju iz Kijeva. Bolj ko je vojna neskončna, manjkrat ga pobaram, kako je.

»Živijo, Primož. Jaz sem popolnoma super. Še vedno je zelo težka situacija na fronti, toda v Kijevu je življenje popolnoma normalno. Veliko časa namenjam prostovoljnemu delu, toda to ni nič v primerjavi s tistim, kar doživljajo naši vojaki. Moja bratranec in nečak sta v bojih, oba na vzhodu države. Tam pa je zelo težko. Na žalost se ne morem pridružiti tvojim željam in upom, da bo vojna kmalu končana. Režim v Moskvi je popolnoma nor. V Rusiji ni nobene resne opozicije. Na žalost se s takimi ljudmi ne moreš pogajati o ničemer. Samo težko orožje je lahko argument, ko se pogovarjaš s Kremljem. Na žalost. To Ukrajinci vemo že dolga leta, to nas uči zgodovina. Oprosti, ker se na tvoje dobre želje odzivam tako, kot sem napisal, in ne bolj vedro. Vsekakor upam, da bova še letos skupaj kolesarila.«

Bova, odgovorim, in se ob tem počutim zaj*****.

Kako pa naj se človek počuti, ko prebere take misli prijatelja?

Počuti se zaj*****. Ker tam res ni izhoda.

Edini izhod je obrnjen proti luknji, ki požira življenja in za katero se zdi, da je vse večja.

Ob takem spoznanju ti seveda ne pride na misel, da bi dodal kaj svojega o tem, da seveda veš, kdo v vojni najbolj trpi, pa tudi da veš to, komu vojna najbolj pomaga. Kateremu skladu; in da je ta bogatejši, kot so letni proračuni vseh držav na svetu, razen treh. Sklad, ki poseduje nafto, hrano, farmacijo, orožarsko industrijo, vse … In da ima sklad narejene, kot si prebral, vse načrte, kako obnoviti Ukrajino.

Da se v bistvu ukvarja predvsem s tem. No, tudi z vojno, a v njej bo posel trajal le nekaj let, obnova pa bo šla v desetletja.

In da si prebral, da je v vrsti za obnovo Ukrajine … Poleg sklada je v vrsti čakajočih na posel v Ukrajini menda 250 podjetij, ki pa tega nočejo priznati, saj jim je malo nerodno, da so začetniki v vojnem dobičkarstvu.

Bi, pa si še ne upajo. Želiš si, da bi bila to lažna novica.

A je res zaj*****, ta realnost sveta.

Ampak, a ne, tega prijatelju v Kijev ne smeš reči, ker enostavno ni tak čas, da bi razum kar koli pomenil, vsaj tak ne, kot se nam zdi, da je pravi.

Lahko le moliš za Ukrajino in prijatelje iz Rusije, ki jih je v dno duše sram, da se tam dogaja, kar se, in pošiljaš naokoli kakšne floskule.

Seveda ima človek drugo, domačo možnost, da pove, kaj misli. O tem, kaj je v resnici pri nas doma. No, glej ga, paradoksa, kako čudno zaj****** je.

Tudi če bomo povedali resnico in tudi če nam zato nihče ne bo hotel nič, smo tiho in vse rešujemo s floskulami.

Da bo bolje.

Ja seveda bo, razen če ne bo slabše.

Da je lahko vedno še slabše, ni floskula, pač pa življenjska modrost, ki doživi vsakega. Dolgožive celo večkrat.

No, ni pa modrost, če to veš, in veš, kaj bi morali storiti, da ne bi bilo tako, pa si vseeno tiho.

Najhuje za večino nas je, da imajo nekateri stvari, ki bi si jih tudi mi želeli imeti, pa jih po nekem božjem redu nismo deležni.

Temu se pri nas, bolje, za nas, reče krivica.

Za take stvari celo stavkamo.

Tudi če so vsi problemi materialne in sploh ne eksistenčne narave.

Količina krivice se meri v količini stvari, ki jih nekdo ima, ti pa ne … a ne.

Kar nekaj časa traja, da človek ugotovi, da to ni krivica, pač pa da si preprosto malo pritegnjen v glavo in da si, sicer popolnoma suvereno, na napačni poti.

Na nekem ovinku pa te je življenje izvrglo med bedake, ker te ne more več gledati, kako zaj**** si.

Tudi to je ena od definicij zaj********. Ampak ta je res zaj*****. Ko pride tak čas, je res zaj*****. Ampak res.