Enega najbolj priljubljenih svetnikov vseh časov so izdale gosi
Martinovo je dan, ko se evropske države na različne načine spominjajo svetnika, ki je dal svoj plašč beraču, da bi ta lahko skril svojo revščino. V Sloveniji dan sv. Martina praznujemo kot praznik vina, k temu se kajpak priležejo izbrane jedi, to so najpogosteje gos (lahko tudi raca ali druga perutnina), rdeče zelje in mlinci.
Martinovo sega daleč v čas pred našim štetjem; poganski predniki so se z jesenskimi darovanji zahvaljevali bogovom za dobro letino in jih obenem prosili za obilje v letu, ki prihaja. Praznik je bil tako priljubljen, da ga cerkev ni odpravila, ampak ga zaznamovala z Martinom, svetnikom, krščanskim škofom, ki so ga ljudje radi častili. Njegov god praznujemo 11. novembra.
Oče svetega Martina je bil rimski vojak v času Rimskega imperija. Ko je bil Martin še otrok, se je družina zaradi očetove službe preselila na ozemlje sedanje Italije, Martin pa je tam spoznal krščansko vero. Čeprav je po očetovi tradiciji postal rimski vojak, ki naj bi služil vojaško obveznost v Franciji, se je posvetil revežem. Someščani so ga proti njegovi volji izvolili za škofa v Toursu.
Vojaška služba se mu je upirala
Rodil se je leta 316 ali 317 na ozemlju današnje Madžarske. Oče je bil rimski vojak, sinu je dal ime Martinus, mali Mars, v čast bogu vojne. Oče je bil premeščen v Italijo, kjer je Martin odrasel in spoznal krščansko vero, zaprosil za sprejem v krščanstvo, a ga je oče, ko mu je bilo 15 let, prisilil k vojaški prisegi. Martinu je bilo bliže meniško življenje, vojaška služba se mu je upirala, a se je vseeno začel pripravljati nanjo in obenem tudi na krst, prejel ga je na veliko noč 339. 40 let je bil star, ko je zapustil vojsko in sklenil postati menih. Odšel je v Poitiers, k prijatelju in škofu Hilariju, ta ga je posvetil v diakona in duhovnika. Hilarij je imel v bližini Poitiersa vilo, kamor se je Martin umaknil in postal menih. Kmalu so se mu pridružili učenci, s katerimi je evangeliziral okoliške prebivalce. Tako je nastal samostan v Ligugèju, najstarejši znani samostan v Evropi.
Tam je Martin ostal deset let, takrat so prebivalci iz Toursa volili novega škofa in proti njegovi volji izvolili Martina, saj so ga cenili zaradi njegove pravičnosti in ljubezni do vseh, zlasti najrevnejših. Legenda pravi, da naj bi Martina izdale gosi, ko so ga iskali, da bi mu sporočili novico o izvolitvi. To naj bi bil tudi razlog, da so si zagotovile prostor na obloženi mizi. Svetega Martina pogosto upodabljajo kot vojaka, ki deli plašč z revežem, tudi z gosko pod pazduho, zato je ta zaščitni znak tega praznika. 26 let je bil škof, postal je misijonar, zaščitnik zatiranih, razsodnik v sporih med verniki in uradniki. Med obiskom v župniji Condate je zbolel za mrzlico in 8. novembra 397 umrl. Njegovo truplo so prepeljali v Tours in ga pokopali v skromen grob; tam je pozneje zrasla velika bazilika, pridružil se ji je tudi samostan. Je zavetnik revnih, jetnikov, vojakov, vinogradnikov, gostilničarjev, domačih živali.
Če se Martinova gos po ledu plazi, o božiču navadno po blatu gazi.
Martinovo ima dva pomena: zaznamuje konec dela na polju in naravni začetek zimskega časa. Od poznega 4. stoletja do poznega srednjega veka se je po večjem delu zahodne Evrope z martinovim začelo obdobje postenja, ki je trajalo 40 dni. To obdobje se je pozneje v cerkvenem koledarju skrajšalo, poimenovali so ga advent. Ljudsko izročilo ob martinovem je povezano z vremenskimi pregovori: Če se Martinova gos po ledu plazi, o božiču navadno po blatu gazi; Če Martin sonce ima, huda zima rada prikrevsa.
