Frančišek Asiški: od bogatega fantiča do svetega moža
Sveti Frančišek je ena najbolj čaščenih verskih osebnosti v rimskokatoliški zgodovini. Ustanovil je frančiškanske redove, vključno s klarisami in laiškim tretjim redom. Je zavetnik Italije, ekologije in živali.
Rodil se je leta 1181/82 v Assisiju kot sin trgovca z blagom Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pica. Njegovo krstno ime je bilo Giovanni, a so ga zaradi njegove mame od rojstva imenovali Francesco, Frančišek. Bil je radoživ in vesel mladenič, ki je razmetaval očetov denar in si želel postati vitez. Pri dvajsetih je odšel v vojno med Assisijem in Perugio, v slednji leto dni preživel v ječi, in prav to je povzročilo spremembo: Frančišek je spoznal, da mora biti v življenju poleg blaginje in telesnih užitkov še kaj drugega. Posvetil se je molitvi, premišljevanju, očaran je bil nad čaščenjem Jezusa Kristusa, odločilno je bilo leto 1205. Molil je v razpadajoči cerkvici sv. Damijana pod Assisijem, ko je zaslišal Jezusa, ki mu je s križa naročil, naj popravi njegovo razpadajočo hišo.
Frančišek je prodal veliko očetovega blaga in izkupiček izročil župniku cerkvice sv. Damijana, da bi obnovil kapelo. Oče je vzrojil, naj mu vrne denar ali se bo pod nosom obrisal za dediščino. Frančišek je vse vrnil in se odpovedal tudi dediščini. Nedolgo zatem je med mašo v cerkvi sv. Marije Angelske, imenovane Porcijunkula, zaslišal duhovnikove besede iz Lukovega evangelija: »Ne nosite s seboj ne denarnice, ne torbe, ne čevljev.« Doumel je, da mu je s tem nakazana njegova pot, hotel je živeti v uboštvu kot Kristus in apostoli. Sezul je čevlje, oblekel kuto in se kot berač podal na popotovanje, pridigal je povsod, kjer so ga bili pripravljeni poslušati. In čeprav so ga nekateri imeli za norega, se mu je pridružilo več enako mislečih. Pred sabo je imel en sam cilj: postati podoben Kristusu. Septembra 1224 je med globoko molitvijo začutil Jezusove rane. To je v zgodovini Cerkve prva zanesljivo izpričana stigmatizacija! Iz ran mu je pozneje večkrat tekla kri.
Zaradi spokornega življenja, postov in romanja v sveto deželo je Frančišek zbolel, grozila mu je slepota. Ko je zaslutil, da je smrt blizu, je brate prosil, naj ga odnesejo nazaj v Porcijunkulo, umrl je 3. oktobra 1226, star je bil 44 let, Kristusove rane so na njegovem telesu odkrili dan pozneje. Že 16. julija 1228 ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika; dan prej je papež položil temeljni kamen za baziliko sv. Frančiška. Ko je bila 1230. spodnja cerkev bazilike zgrajena, so tja, na skrivno mesto, prenesli Frančiškove posmrtne ostanke; našli so jih šele leta 1818 in potem postavili grobnico, ki jo še danes vsako leto obišče stotisoče romarjev.
Verjetno najstarejša podoba sv. Frančiška je freska v votlini Sacro Speco v samostanu sv. Benedikta v Subiacu, ki je nastala še v času njegovega življenja, leta 1224. Na skoraj vseh upodobitvah je odet v preprosto oblačilo in pokrit s kapuco, ob njem so razpelo, knjiga, mrtvaška glava, zemeljska krogla, vladarsko jabolko, podirajoča se cerkev, lilija, jagnje ali volk. Pogosto je upodobljen s Kristusovimi ranami.
