Friderik Baraga, častitljivi božji služabnik: njegov učitelj je bil tudi Valentin Vodnik
Friderik Baraga, krščen je bil kot Irenej Friderik Baraga, a je vselej uporabljal le drugo ime, je slovenski misijonar, škof, popotnik, slovničar in kandidat za svetnika. Rodil se je 28. junija 1797 v Mali vasi v župniji Dobrnič. Oče Janez je bil oskrbnik gradu Mirna, organist, mati Marija Katarina Jožefa, rojena Jenčič, očetova druga žena. Friderik je bil četrti od petih otrok. Mladost je preživel na gradu Trebnje, ki ga je oče kupil 1799. Da bi mu omogočili boljšo izobrazbo, so ga starši 1806. poslali k stricu Ignaciju Baragi na grad Belnek pri Moravčah, kjer je moravški kaplan Jakob Megušar pripravljal Friderika, njegovo sestro Antonijo in še nekaj otrok na sprejemni izpit za gimnazijo v Ljubljani.
Leta 1809 je Friderik z odliko opravil sprejemni izpit za gimnazijo in se jeseni istega leta vpisal kot redni dijak. Med njegovimi učitelji sta bila Valentin Vodnik in poznejši goriški nadškof Jožef Walland. Študiral je pravo na Dunaju, kjer se je srečal z duhovnikom Klemenom Dvoržakom, zaradi njega se je Baraga po končanem študiju prava vpisal v bogoslovje. Leta 1821 je stopil v ljubljansko semenišče in bil 1823. posvečen v duhovnika. Zaradi osebne skromnosti in pomoči ubogim si je pridobil široko zaupanje ljudi. Pastoralno delo je opravljal v Metliki, kjer je dokončal molitvenik Dušna paša, ta je do leta 1905 izšel v približno 120.000 izvodih in je veljal za najbolj priljubljen molitvenik med Slovenci. Ker ga je zelo prizadela nekorektnost sodelavcev, je zaprosil za odpustnico iz ljubljanske škofije.
Misijonar v ZDA
Januarja 1831 je prispel v Cincinnati kot misijonar. Prva postaja je bil misijon Abre Croche na ozemlju Indijancev iz plemena Otava. Indijanci so ga lepo sprejeli, on je imel primeren občutek za komuniciranje z njimi. Jeseni 1833. se je preselil v misijon ob reki Grand River in zgradil novo cerkev, ki jo je v notranjosti krasilo šest slik Matevža Langusa, beremo na spletni strani svetniki.org. Dve leti pozneje je odpotoval v misijon La Pointe na južnem bregu Gornjega jezera. Med Indijanci plemena Očipve je bil prijazno sprejet, tudi zaradi znanja otavskega jezika.
Pozimi 1835. je napisal pet knjig, tudi eno v slovenščini z naslovom Premišljevanje štirih poslednjih reči. Zlasti pa je zanimiva tista, ki jo je prvotno napisal v nemščini, o življenju Indijancev, in prinaša še danes popularno zgodbo o Indijanki Pocahontas, ki je rešila življenje na smrt obsojenemu belcu Jamesu Smithu. Leta 1836 se je, da bi dobil prepotrebna finančna sredstva in nove misijonarje, vrnil v Evropo, dlje je bil v Parizu, v Rimu se je ustavil na avdienci pri papežu Gregorju XVI., sredi aprila 1837 je pri nedeljski maši v ljubljanski stolnici spregovoril o misijonarskem delu med Indijanci. Maja 1843 se je preselil v L' Anse na sredi južnega brega Gornjega jezera. Tu je ostal do leta 1853, ko je bil 1. novembra posvečen v škofa. S pomočjo duhovnikov, ki so se mu pridružili iz Evrope, je nadaljeval misijonsko delo med Indijanci in belimi naseljenci v novonastalih rudarskih središčih. Utrudljivo delo in nenehna potovanja so načenjali Baragovo zdravje. Oktobra 1866 ga je na cerkvenem zboru v Baltimoru zadela kap, od katere si je delno opomogel, umrl je 19. januarja 1868.
Številna poimenovanja
Po njem so v Michiganu ob Velikem jezeru poimenovali okrožje, občino in vas v zalivu L'Anse. V bližini je Baragov državni park. Škofija v Marquettu, kjer deluje Združenje škofa Barage, vsako leto organizira Baragove dneve. Posvečenih mu je bilo več spomenikov v ZDA in Sloveniji. V Ljubljani sta Baragovo semenišče in Baragova ulica, v Trebnjem in Kranju Baragov trg. Njemu v čast je skladatelj Alojzij Geržinič v Argentini 1957. napisal oratorij Irenej Friderik Baraga za soliste, zbor in klavir. Franci Slak je 1995. o njem posnel film Duh velikih jezer. Postopek za Baragovo beatifikacijo se je v škofiji Marquette začel 1952. Na predlog Kongregacije za zadeve svetnikov je papež Benedikt XVI. 2012. izdal dekret o priznanju Baragovih junaških kreposti. Pridobil je naziv častitljivi božji služabnik.
