General Slapar: Putin se je izkazal za velikega lažnivca
General Janez Slapar je bil v času slovenske osamosvojitve pred dobrimi tremi desetletji poveljnik Teritorialne obrambe Slovenije. Človek, ki še kako dobro ve, kako je, če te napade veliko močnejši nasprotnik.
Zato 72-letni upokojeni častnik pozna občutke Ukrajincev, ki so se prisiljeni braniti pred veliko močnejšim sovražnikom, s katerim so še pred 30 leti živeli v skupni državi Sovjetski zvezi.
Ob spremljanju vojnih razmer v Ukrajini so nekateri pomislili na vzporednice s slovensko osamosvojitveno vojno. Je to sploh primerljivo glede na različne okoliščine – Ukrajina je napadena samostojna država, Slovenija je bila takrat še del Jugoslavije. Jugoslovanska vojska je bila tedaj nameščena v Sloveniji, ruska vojska pa je vdrla v Ukrajino?
Odločitev predsednika Ruske federacije Putina je še bolj omajala zaupanje v politiko in politike, kajti izjave, da gre za priprave na agresijo na Ukrajino, je predsednik Putin označil kot izmišljotine Zahoda. Izkazal se je kot velik lažnivec. Ukrajina je že več kot tri desetletja mednarodno priznana suverena država. Med drugim je tudi članica Organizacije združenih narodov. Reakcija Zahoda po priključitvi Krima je bila medla, lahko bi rekel nezadostna. Pravzaprav je le v izjavah politikov o nepriznavanju priključitve Krima ostal spomin na spopad pred osmimi leti. Vse drugo pa se ni spremenilo. Žal ni mehanizma, ki bi lahko preprečil spopade na svetu. Menim, da so bile okoliščine, s katerimi smo bili soočeni v Sloveniji v letih 1990 in 1991, drugačne. V tistem obdobju se je Zahod ukvarjal z drugimi problemi, kot je razpad oziroma razformiranje vojaškega pakta – Varšavskega sporazuma –, in z razpadom Sovjetske zveze, združevanjem Nemčij ter demokratizacijo nekdanjih držav Sovjetske zveze.
Tudi beguncev ni bilo, Slovenci so ostali doma, tako močno smo želeli imeti lastno državo.
Naših prizadevanj za lastno suvereno državo ne ZDA ne države EGS – današnje EU pred širitvijo – niso podpirale. ZDA so še celo junija 1991 izjavile, da nas nikoli ne bodo priznali kot samostojno in suvereno državo. Slovenci smo se na plebiscitu decembra 1990 izrekli za samostojno državo. Več slovenskih pobud, da bi se politični problemi v nekdanji skupni državi rešili brez oboroženega spopada, je v Beogradu, ki je deloval po diktatu srbskega predsednika Slobodana Miloševića, naletelo na gluha ušesa. Kot ste dejali, je bila jugoslovanska vojska nameščena v Sloveniji, vendar pa je na slovensko nacionalno ozemlje izvedla agresijo tudi z vojaškimi enotami z ozemlja Hrvaške ter letalstvom, ki je bilo stacionirano zunaj slovenskega ozemlja. Imeli smo teritorialno obrambo, ki je bila po ustavi nekdanje skupne države komponenta skupnih obrambnih sil. Na srečo jo je Slovenija ohranila, prevzela pod svoje poveljstvo ter še naprej razvijala. Nismo pa imeli mirnodobne komponente, naborne in poklicne vojske. Tik pred spopadom v Sloveniji oziroma neposredno pred agresijo Jugoslovanske ljudske armade na Slovenijo smo začeli poskusno usposabljanje nabornikov v teritorialni obrambi. Slovenija takrat ni dobila ne moralne ne materialne podpore zahodnih držav. V dobrega pol leta smo naše obrambne sile pripravili na oborožen spopad. Tudi beguncev ni bilo, Slovenci so ostali doma, tako močno smo želeli imeti lastno državo. Vsi so sodelovali v odporu. Šele oboroženi spopadi, prepričan sem, da tudi zaradi medijev, so prebudili zahodno Evropo, ki se je vključila v mirovna posredovanja.
Koliko lahko na potek vojne vplivata odločenost in enotnost Ukrajincev? Tu gre pravzaprav za spopad vojaškega Davida in Goljata.
Agresijo Ruske federacije na Ukrajino bi dejansko lahko označili kot spopad Goljata in Davida. Tu je glede na vojaške sile, oborožitev in moč možna primerjava z agresijo Jugoslovanske ljudske armade na Slovenijo. Zanesljivo Ukrajina lahko računa na pozitiven izid vojne le s popolno enotnostjo in odločenostjo boriti se za obstoj lastne države.
Srčno upam, da ne bo uporabljeno jedrsko orožje. Ne smemo pa groženj povsem izključiti, kajti ruska vojska z njim razpolaga.
Materialna in moralna podpora Zahoda sta in bosta Ukrajini v pomoč in podporo. Ne smejo pa Ukrajinci pričakovati, da se bodo sile Nata neposredno vmešale v spopad. To bi vodilo v vojni spopad neslutenih razsežnosti. Državo bodo morali obraniti sami. Velja pa omeniti dejstvo, da predsednik Ruske federacije Vladimir Putin očitno Evrope (Evropske unije) ne jemlje kot enakovrednega sogovornika. Zanj so le ZDA tiste, ki lahko dajo take ali drugačne garancije, ki jih je zahteval. Evropa, njeni prebivalci, bo plačevala stroške, povezane z epidemijo covida-19, in stroške vojne v Ukrajini. Cene energije in s tem vseh dobrin se bodo s trajanjem vojne le poviševale.
Kako pomembno je, glede na vaše izkušnje iz slovenske osamosvojitvene vojne, poenotenje ljudi, Ukrajincev, da se ne bodo pustili Rusom?
Poenotenje so Ukrajinci očitno dosegli. Pripravljeni so braniti državo. O tem poročajo mediji. Nisem pa prepričan, v primerjavi s Slovenijo leta 1991, ali je primerno, da je število ljudi, ki želijo zapustiti Ukrajino, tako visoko.
Kako dolgo se lahko Ukrajinci glede na vojaško moč obeh držav učinkovito bojujejo in zadržujejo Ruse?
Prav je, da se Ukrajina pripravi na dolgotrajen spopad. Dobrodošla jim je tudi pomoč tujine v orožju, opremi in denarju. Menim, da Ruska federacija z agresijo ne dosega želenega oziroma obljubljenega cilja.
Daljše vojne Ruska federacija finančno ne more prenesti.
Lahko bi rekel, da so ruski generali predsedniku Putinu obljubili, da bodo z agresijo hitro dosegli cilje, vključno z menjavo političnega vodstva države. Ponovili pa so napako politikov naše nekdanje skupne države, ki so ocenjevali oziroma so bili prepričani, da politično vodstvo države nima enotne podpore državljanov. Ukrajinci v tem trenutku svoje politično vodstvo podpirajo.
Kako bi kot vojaški strokovnjak ocenili začetek in dozdajšnji potek vojne za Ukrajino? Kaj vas je najbolj presenetilo?
Moram reči, da sta me presenetili dve dejstvi, in sicer da je ruska vojska izvršila agresijo na celotno Ukrajino in je ni omejila le na regiji, ki ju je pred tem priznala kot samostojni državi, ter da cilja ni dosegla v dveh ali treh dneh. To pa kaže na slabšo bojno pripravljenost ruskih oboroženih sil. Očitno jih niti skoraj desetletno posredovanje v Afganistanu v 80. letih prejšnjega stoletja ni izučilo. Poraženi so se umaknili. Enaka usoda jih čaka tudi v Ukrajini.
Je grožnja, da utegne Rusija seči tudi po jedrskem orožju, realna?
Srčno upam, da jedrsko orožje ne bo uporabljeno. Ne smemo pa grožnje povsem izključiti, kajti ruska vojska z njim razpolaga.
Če se vojna v Ukrajini zaradi objektivne vojaške premoči Rusije, če upoštevamo zgolj oborožitev, spremeni v gverilsko, na kar opozarjajo mnogi vojaški strokovnjaki, kakšni so po vašem mnenju možni scenariji?
Država agresorka plačuje visoko ceno. Zasledil sem podatek, da naj bi bil skupni dnevni izdatek okrog 15 milijard rubljev. Daljše vojne Ruska federacija finančno ne more prenesti. Mogoče lahko pričakujemo, da bo predsednik Putin razglasil, da so cilje dosegli. Ukrajinske obrambne sile niso sposobne sprejeti frontalnega spopada, gverilska vojna pa jim, če bo treba, dolgoročno omogoča obraniti nacionalno ozemlje. Ne smemo pa prezreti dejstva, da neizpolnitev postavljenih ciljev agresije lahko pomeni agresivnejše delovanje, ki na koncu lahko privede tudi do uporabe taktičnega jedrskega orožja.
Ali mislite, da so bojazni, da se Putin ne bo ustavil samo v Ukrajini, resnične, glede na to, da je svet že zdaj pokazal presenetljivo enotnost in odločnost, da ne sprejema takšnega početja?
Ruska federacija ostaja osamljena v mednarodnem okolju, tudi njen predsednik Putin je in bo vse bolj osamljen. Njeni t. i. naravni zavezniki, z izjemo Belorusije s predsednikom Lukašenkom, ki ga Putin ohranja na oblasti, agresije na Ukrajino ne podpirajo. Tudi Kitajska ne.
Vse bolj se krepi odpor do vojne v Ruski federaciji. Prepovedi organizacije športnih prireditev in tekmovanj ruskim športnikom, ki so jih sprejele mednarodne krovne zveze, bodo ruske državljane vse bolj odvračale od podpore vojni. Izjemno stroge medijske prepovedi z grožnjami ne bodo učinkovale. Ne samo intelektualci, tudi oligarhi, ki jim je Putin dovoljeval bogatenje in pranje denarja na Zahodu, se vse bolj odmikajo.
General Janez Slapar je bil s sklepom tedanjega predsedstva Slovenije 28. septembra 1990 imenovan za načelnika Teritorialne obrambe Slovenije (TO) in je bil na tej funkciji ves čas priprav za slovensko osamosvojitev, TO je vodil med 10-dnevno vojno za Slovenijo in med umikom jugoslovanske vojske. Na slovesnosti v Kopru je 26. oktobra 1991 predsedniku Predsedstva Republike Slovenije Milanu Kučanu poročal: »… da svobodo in suverenost na ozemlju Republike Slovenije zagotavljajo naše sile … in da na naših tleh ni več tujih vojakov.«
Ocenjujem, da v tem trenutku Putina ne ogroža opozicija v državi, ker jo obvladuje. Proti njemu se bodo, predvsem zaradi naraščajoče revščine, obrnili državljani in državljanke Ruske federacije, tudi tisti, ki naj bi mu na volitvah izrekli podporo. Cilj Putina, povrniti moč in vrniti Rusko federacijo med velesile, bo državo potisnil le v revščino. Evropski uniji bo s tem dana priložnost, da se okrepi in končno tudi reši podrejene vloge v odnosu do ZDA. Za varnost pa bo morala poskrbeti sama, tudi z oblikovanjem evropskih obrambnih sil.
