Gianni Rijavec: z Borutom Pahorjem sta skupaj žurala

Pogovarjava se po razglasiti rezultatov referenduma o vodi. Ste zadovoljni z rezultatom?
Absolutno. Sem za to, da zaščitimo vodo in da je ena od vsem dostopnih dobrin. Tukaj moramo biti zelo previdni. Voda naj ostane čista in priobalno območje zaščiteno, da se tam ne zganjajo neumnosti.

Slovenci smo pokazali, da znamo biti enotni, kar tudi vi poudarjate pri svojem mirovniškem poslanstvu. Kakšen je vaš pogled na ta kolektivni duh, ki se očitno zbuja?
Najhuje je, ko se med ljudi prikrade apatičnost. Ta referendum je znova pokazal, da znamo stopiti skupaj, tako kot smo pred tridesetimi leti, da bi dobili svojo samostojno državo. Vsaj v teh ključnih, temeljnih momentih moramo biti enotni. In prav je, da gremo, ko je referendum, ko so volitve, na volišča. To je naša pravica in dolžnost. Stopimo skupaj, ko gre za našo Slovenijo. To naredijo vsi veliki narodi. Tudi mi moramo pokazati, da smo kljub teritorialni majhnosti zelo veliki. Imamo veliko in bogato kulturo.

Vi ste pokazali, da tudi glasbeniki znate stopiti skupaj, denimo z nedavnim projektom, ko ste organizirali, da so številna znana glasbena imena, združena v Slovenski Band Aid, po treh desetletjih znova zapela pesem Svobodno sonce.
Projekt se je rodil čisto slučajno in tudi Slovenske novice so povezane z njim. Vaš novinar Dejan Vodovnik je klical ob tridesetletnici Svobodnega sonca, kako je bilo takrat. Povedal sem mu, saj sem bil tudi jaz član prvega Band Aida. Ob tem sem pomislil, zakaj tega ne bi ponovili za trideseto obletnico. Zakaj ne bi povabili k sodelovanju tudi novejših glasbenikov? Takoj sem klical avtorja glasbe Aleša Klinarja, ideja se mu je zdela dobra in povabil me je na kavo. Rekla sva si, da brez podpore nacionalnega medija ne gre – tudi pred 30 leti je spot pripravila nacionalna televizija. Poklicala sva Vanjo Vardjana in rodilo se je novo Svobodno sonce.

Je bilo kaj drugače prepevati Svobodno sonce v letu 2021 kot v letu 1991?
Moram povedati, da se mi je zdelo – pa se spet vračava k prvemu vprašanju –, da so imeli glasbeniki takrat večji zagon. Pa ne da zdaj niso bili za, ampak takrat ob osamosvojitvi je bilo vseeno čutiti neko večjo zagnanost. Zdelo se mi je, da ni bilo nekega pravega naboja. Pa vendarle smo nazadnje stopili skupaj in posneli novo pesem.



Koliko se vas je zbralo?
Uh, na pamet ne vem. Sodelovalo je ogromno znanih imen. Bilo bi jih še več, a žal je nemogoče stlačiti skupaj 300 ljudi. Tako da se v svojem in v imenu Aleša Klinarja opravičujem, da vseh nismo mogli vključiti – enostavno se ni dalo. Upam, da to razumejo. Niso bili izključeni, ker ne bi kdo koga maral ali ker bi bil kdo mogoče slabši.

Boste prepevali tudi v živo?
Ideja je bila, da bi peli ob tridesetletnici Slovenije, vendar je organizacijsko to prekratek čas. Pa tudi epidemiološke razmere ne dovoljujejo takega projekta. Je pa v planu, da bi napravili en megalomanski koncert v Ljubljani, potem pa še po preostalih večjih mestih – v Mariboru, Novem mestu, Kranju, Novi Gorici, Kopru, Murski Soboti.

Na kaj pa se je nanašal vaš komentar projekta, da je tudi med glasbenike zarezala politika?
Žal jaz nisem bil toliko zraven pri tej zadevi, ampak imam občutek, da glasbeniki ne bi smeli gledati, kdo je na kateri strani. Vsak ima pravico biti, kar želi, živimo v demokratični državi in je tudi prav, da smo si različni. Ampak različnost nas tudi povezuje in bogati. Tu gre vendarle samo za pesem. In gre za pesem, ki govori o naši tridesetletni zgodbi. Ki govori o Sloveniji. In Slovenija je naša.

V kakšnem spominu pa imate osamosvojitev Slovenije pred tridesetimi leti? Kje ste bili, kaj ste počeli?
Takrat sem bil s kvartetom Big Ben na mednarodnem festivalu na Menorki. Leteli smo z Brnika, prileteli pa v Zagreb. Brnik je bil že zaprt. Spomnim se, da smo klicali domov, kaj se dogaja, in potem nekemu španskemu novinarju govorili, za kaj gre. Naj sporoči svetu in pomaga Sloveniji. Kolikor smo pač mogli, smo prispevali.

Kaj pa se dogaja z Big Benom? Leta 2019 ste najavili, da se skupina vrača, potem je vse skupaj, tako se zdi, zamrlo.
Za silvestrovo smo igrali v Novi Gorici. To je bil enkraten projekt. Big Ben je bil in naj ostane takšen, kot je bil. Leta 1995 smo nehali, jaz sem takrat stopil na samostojno pot. Mislim, da nima smisla, da oživljamo neko preteklo zgodbo. Spomini so lepi.

Big Ben je bil precej priljubljen. Vas oboževalci še danes kdaj prosijo, da zapojete kaj iz tistih časov?
Seveda. To so evergreeni, hiti, ki so ostali. Zanimivo, da vsa ta mularija po šolah pozna Špelo, Matejo in tako naprej. Očitno se to prenaša. In tiste pesmi, če kdo želi, tudi zapojem še zdaj, ko imam koncerte z godalnim kvartetom in klavirjem. Te pesmi sem napisal jaz in jih rad tudi izvajam.

So bile Špele, Mateje resnična dekleta?
To je bilo vedno opazovanje. Mateja je nastala, ko sem bil študent, in je resnično obstajala. Opazoval sem, kako se je zaljubila v nekega temnopoltega študenta. Takrat so bili zelo popularni. In odšla je v Afriko.



Kaki izbranki pa niste nikoli česa napisali?
Ne, ne, vedno je bilo tako, kot zgodba. Nič osebnega. Ko sem opazoval punco, ki so ji bili všeč letala in piloti, je nastala Adijo, Špela. Ki je odletela. (smeh)

Ste kakšno pesem posvetili svoji ženi Patriciji?
Ne še. Patricija je del mojega življenja in zakaj ne bi nekoč nastala tudi pesem. Je pa nastopila v videospotu za pesem Ljubezen.

Spoznala sta se ne tako dolgo nazaj. Ste se pred tem kdaj bali, da boste ostali sami?
To je bilo pred približno desetimi leti. Italijanski pregovor pravi: Meglio tardi che mai. Bolje pozno kot nikoli. (smeh)

Prej sva omenila Big Ben. Vemo, da je bil nekaj časa njegov menedžer Borut Pahor, predsednik države, ki je bil tudi vaš sošolec v gimnaziji. Ali ga v svojem poslanstvu mirovnika kdaj pocukate za rokav, hej, Borut, tole pa tako ne gre. Ga kdaj pokritizirate v njegovi vlogi?
Z Borutom nisva bila le sošolca, ampak tudi dobra prijatelja. Družili smo se po pouku, hodili smo skupaj žurat v diskoteko. Takrat je bila moderna Modri hram v Šempetru pri Gorici, od koder je Borut tudi doma. Zelo fajn človek je in ostala sva prijatelja. Kot predsednik je za nekatere tak, za druge drugačen. Jaz ga poznam kot prijatelja in ga tudi lahko pocukam za rokav, kot ste rekli. Ampak kot sošolec in prijatelj, to nima nobene povezave s politiko. Počasi zaključuje predsedovanje. Še leto dni in bodo predsedniške volitve in ne bo več predsednik, ker pač ne more biti. Mislim, da ga moramo vzeti takšnega, kot je. Ker je malce poseben. Ali pa je uvedel malce poseben način predsedovanja.

Kaj pa se dogaja z vašimi poslanicami miru? Je res, da vas 1. januarja ni bilo na Kredarici?
Letos me ni bilo tam zaradi epidemije. Pred njo pa je bila poslanica. Upam, da ji bomo lahko prisluhnili naslednje leto. Te poslanice so v smislu dobrega za vse nas. Namenjene so dobrobiti Slovenije in slovenstva. Imam občutek, da smo premalo zavedni. Če samo pogledam svetovno nogometno prvenstvo – ker ni bilo Slovenije, sem letos navijal za Italijo. Ko sem gledal finalno tekmo, ko je zaigrala italijanska himna, sem opazoval, kako zanosno so ti fantje peli tisto himno. Ne moreš verjeti. To Sloveniji manjka. V ekipi imajo dva Brazilca in tudi onadva sta dala vse od sebe. In to želimo doseči s poslanicami. Da se s Slovenci povežemo v celoto.

In dobrobit slovenske glasbe? Pogosto ste kritični, da z njo ravnamo mačehovsko. Se je v zadnjih letih kaj spremenilo?
Nič. Za to krivim radijske postaje. Še posebno nacionalni radio, ki bi moral poskrbeti za raznoliko slovensko glasbo. Vsaka glasba, ki je kakovostno narejena, je dobra, naj gre za narodno-zabavno, jazz, pop. Stvar okusa je, kaj je komu všeč. Pri nacionalnem radiu pogrešam predvajanje različnih stilov. Dajmo glasbenikom možnost, da se predstavijo s kakovostno skladbo, ne glede na stil. Ogromno je dobrih glasbenikov, ki jih ljudje nimajo možnosti slišati.

Vas je epidemija prizadela?
Imam s. p., ampak pri meni ni tako kot pri tistih, ki imajo frizerski salon ali obrt. Kdor ima frizerski salon, ga je zaprl, ko ga je lahko spet odprl, je bila čez pol ure stranka notri. Mi pa ne moremo organizirati koncerta čez pol ure. To je proces dveh, treh mesecev, lahko enega leta, če je večji. Naša dejavnost ni enaka gospodarski dejavnosti nekoga drugega. Ne da bi podcenjeval.



Kako vam je uspelo prebroditi zaprtje?
Dobili smo državno pomoč. Zdaj, julija, je bila zadnja za junij, zdaj se je začelo počasi odpirati. Tako kot verjetno vsi glasbeniki bom rekel, da ni enostavno. Spet napovedujejo zapiranje. In najprej se bodo spet zaprli koncerti, zabave. Me pa čudi, ko gledam šport, nogomet, povsod se drenja polno ljudi. Pri meni na koncertu so pa stoli razredčeni na meter in pol. Tega ne razumem.

Ste imeli že veliko koncertov, zdaj ko so ukrepi bolj mili?
Imel sem koncert v Ormožu, v Celju, 24. julija bom v Radencih, 15. avgusta v Vipavskem Križu, 20. avgusta v kamp parku Lijak v elitnem lokalu Termika za zaključeno družbo. Bojim pa se, kaj bo septembra, ko bomo šli znova v notranje prostore.

Ustvarjalno pa ste bili tudi med zaprtjem zelo aktivni.
Sem. (smeh) In tudi Slovenske novice so bile zraven, ko sem imel koncert od doma in ustvarjal nove skladbe s svojo ekipo. Z Matjažem Švagljem in Leonom Oblakom redno ustvarjamo, zadnja stvaritev je Oljkar. Lep komad, ki paše v zdajšnji čas. Oljke so odcvetele, zdaj zorijo in oktobra jih bodo obirali.

Kako to, da ste izbrali za motiv oljkarja?
Oljkarstvo je v razmahu. To je postala močna gospodarska panoga in slovenski oljkarji so tudi po svetu zelo poznani. Nekateri vinogradniki so vrgli ven trte in nasadili oljke. Pa oljčna vejica je tudi povezana z mirom. Golob, ki je Noetu prinesel oljčno vejico, je pokazal, da se povodenj končuje, da so se vode začele umikati in da je kopno blizu. Nastala je dobra skladba. Prava mediteranska.

Tudi nova oprava je povezana z oljkarjem.
To je pa čisto nova zgodba, povezana z mojim preteklim delovanjem. Z ansamblom Big Ben smo imeli posebne koncertne obleke, narejene po meri. Za Oljkarja sem to tradicijo obnovil. Poleg sem naročil zlate čevlje, salonarje in športne copate.
Ki se bodo ujemali z zlatim klavirjem … Doma imam res zlat klavir, nastopam pa običajno z belim.

Greste kaj na počitnice?
V Italiji, kjer je Gorici najbližje morje, imava s Patricijo čolniček. In vedno rečem, da grem na naše morje. Trst, Gorica, to sta naši mesti. In vedno gledam, kaj smo izgubili. S čolna gledam to našo lepo obalo in si govorim: to je naše! (smeh)