Glas o Šefiki in njenem bureku seže res daleč

Ko sem se tisti petek vozil navkreber proti Sv. Juriju na Goričkem, sem si v glavo priklical lik Dejana Dragićevića, nekdanjega srbskega košarkarja, danes voditelja oddaje Gurman na televizijskem programu Balkan Trip. V vsaki epizodi je gost svojega prijatelja ali slavne osebnosti. Ta ga popelje v vsaj dve svoji najljubši gostilni, med potjo do tja in uživanjem v pripravljenih jedeh pa si voditelj in gostitelj izmenjujeta različne gostilniške izkušnje in anekdote. V iskanju gurmanskih užitkov je zemljevid Balkana za Dragićevića pravzaprav en zelo velik meni. »Nekaj vem zagotovo, danes bom dobro jedel,« v uvodni špici zmeraj napove voditelj.

Majhne skrivnosti drobcene mojstrice

In že smo v Sv. Juriju na Goričkem, v kraju z okoli 460 dušami, v osrčju Občine Rogašovci. Na terasi objekta z uradnim imenom Dom Elizabeta, v katerem sta izpostava Doma starejših Rakičan in gostinski del, nas sprejme Lucijan Ficko, samostojni podjetnik, ki drži roko nad obema dejavnostma. Na prvi pladenj, če se izrazimo v žargonu, ker temu pač pritiče narava tokratnega novinarskega terena, ne bi pričakovali, da je tu doma fantastično okusna zgodba kuharice Šefike Arapović in njene specialitete: bureka. Da bi pod obronki Kugle, najvišjega vršaca pokrajine ob reki Muri, iz pečice dišalo po izvrstnem kulinaričnem izdelku, ki ima domicil v Bosni in Hercegovini, človek ne bi nikoli pričakoval. A zarečenega kruha, pardon, bureka, se menda največ poje.

Da bi pri Sv. Juriju na Goričkem iz pečice dišalo po izvrstnem kulinaričnem izdelku, ki ima domicil v Bosni in Hercegovini, človek ne bi nikoli pričakoval. FOTO: Andrej Bedek

Šefika Arapović je svoj tretji dom v Sv. Juriju na Goričkem našla pred 20 leti, mi začne pripovedovati Lucijan. Po odhodu iz Bosne in Hercegovine je bivala pri Fickovih sorodnikih v Mariboru in na Ptuju, dokler je pod svoje okrilje ni vzel Slavko, Lucijanov oče. »Še vedno sem mu hvaležna za to,« skromno pripominja Šefika in že vrti testo za burek, s katerim se nam bo na ogled postavila. Urno se drobcena petinšestdesetletnica suče za pultom, ko s prsti vleče testo, že tedaj so se nam cedile sline, pa Andrej, Lucijanov brat, ki pomaga v kuhinji, jedi sploh še ni dal v pečico. »Ena ura, 180 stopinj, vključi ventilator,« mu je glasno odredila Šefika.

Urno drobcena petinšestdesetletnica vleče testo. FOTO: Andrej Bedek

Seveda ni vsega razkrila. Majhne skrivnosti velikih kuharskih mojstrov, pač. Burek, ki ga je postregla za našo mizo, je bil za šest ljudi. En kilogram govedine, čebula, česen in poper. Katero začimbo je še dala v maso, je – skrivnost. Kakor tudi to, kako tako spretno izpod njenih rok nastaja tako dobro vlečeno testo. »Eh, moj Bedek, vsega tudi ti ne boš izvedel. Pa če mi boste vrtali v kolena.« Pri Fickovih ne pečejo le mesnega bureka, torej (edinega) pravega bureka, ampak še sirnega (sirnico), zeljnega ali špinačnega (zeljanica), krompirjevega (krompiruša) in pica burek (modernega?).

En, dva, tri je bil narejen. FOTO: Andrej Bedek

»Ona ne bi sploh nikoli počivala, vedno si poišče kaj za delati, tudi ko je že prosta. Včasih jo moramo kar spoditi iz kuhinje, da si spočije,« jo s povedanim razjezi Lucijan, a ga hitro objame in stisne k sebi. »To so tudi moja 'deca',« poudari Šefika. V domovino gre običajno dvakrat na leto, ko obišče sina. Na Goričko se potem vrne z izvrstnim domačim žganjem in ga rada ponudi naokoli. Misli pa si zbistri s pravo bosansko kavo in cigareto. Naj mi minister za zdravje oprosti. To je njenih pet minut!

Trejza, hurmašice in – Ivek

Po smrti očeta Slavka je delovanje enote doma starejših, ki je bila dokončana 2007., in gostilne v Lucijanovih rokah. Enajst ljudi ima pod seboj vedno nasmejani podjetnik; ti ob delu v gostilni poskrbijo še za prehrano in čiščenje v domu, kjer je prostora za 58 starostnikov. Zgodba gostilne Fickovih v Sv. Juriju na Goričkem se je sicer začela pisati pred okoli sto leti, z generacijo Lucijanove babice. Gremo k Trejzi, so že takrat radi rekli gosti; to ime se je obdržalo do danes. Pri Trejzi se očitno vsi poznajo po imenu.

Burek, ki ga je postregla za našo mizo, je bil za šest ljudi. FOTO: Andrej Bedek

Tisti petek, ko smo okušali Šefikine dobrote, je mimo prišel Ivek. Nekoč obrtnik, danes upokojenec, ki še zmeraj obvlada vodovodarski posel in prav tako še kaj ročnega. »Eh, moj Ivek, nisem te videla, odkar si menjaval pipe v kuhinji,« se je spomnila Šefika. Ta jo je prav prisrčno objel, vzel iz posode hurmašico, ki mu jo je brž ponudila, in se z njo posladkal. »Gre za vrsto bosanskega peciva, v pesmi Jugo 45 o tej dobroti pojejo mojstri iz Zabranjenog pušenja, v njeni pripravi pa je mojstrica tudi naša Šefika,« je enciklopedično zrecitiral Andrej. Besede mu gredo bolje od rok kot smukanje za kuhinjskim pultom, bi brž lahko pridali zlobni jeziki. Ivek je prišel, ker je bil domenjen za posel s stranko, ki ga je čakala, za sosednjo mizo so bujto repo malicali gradbeniki. Vse je poznal, v pozdrav sta mu zaklicala Renato in Zoran. Bližnja soseda sta pretkano in z zvijačo od Lucijana izvedela, kdaj bom prišel v njihove kraje. Drzno sta se oklicala za poskuševalca ob tej priložnosti pripravljenega bureka, sicer sta redna gosta pri Luki, kot radi kličejo Lucijana. »Pohvalite našo Šefiko, glas o nas je ponesla daleč naokoli, celo zunaj meja naše države,« sta mi naročila v en glas. In kar precej pojedla, če smem zapisati; seveda si je lakoto prav tako potešil Ivek.

Še preden je šel v pečico, so se nam že cedile sline.

Da je glas o Šefiki Arapović in bureku iz Sv. Jurija na Goričkem zares segel daleč, je povedal Andrej. »Ne le z Goričkega v Piran, kot poje naš Vlado. Zdomci, ki se iz Bosne in Hercegovine vozijo na delo v Nemčijo, zavijejo s poti in se ustavijo pri nas, da si vzamejo s seboj naš burek.« Boljše potrditve torej ni, kot če ti pritrdijo tisti, ki imajo burek za svojo narodno jed. In da, Dragićević, ta petek sem res dobro jedel!