Glasba ni več glavni vir zaslužka
Glasbenik Saša Petrović je pred dvema letoma praznoval 10-letnico kariere, ki jo je želel kronati z velikim koncertom. A včasih je treba na dobre stvari počakati malce dlje. Ob snidenju v Ljubljani Vrhničan po razprodanem koncertu strne svoja čustva. »Uspeh je, da kdor koli ali na katerem koli glasbenem dogodku proda več kot 500 vstopnic. Pri nas ljudje niso navajeni odšteti malo več denarja za domače glasbenike. Za tuje pa ni problem. Prav gotovo se pozna, da smo mi domači glasbeniki bolj dostopni. Ko greš v trgovino, te lahko oboževalec sreča. Zdaj sva tukaj na pijači, če bo kdo pristopil, se bom odzval normalno, lahko se bo pogovarjal z mano. Ni tako, da bi me spremljalo deset varnostnikov in ne bi mogli do mene. Drugih izvajalcev pa nimaš priložnosti videti vsak dan in zato so ljudje pripravljeni odšteti malo več. Kakor koli že, jaz sem zadovoljen.«
Z leti brez kletvic
Njegova največja uspešnica Lagano je z 8,6 milijona ogledov na youtubu ena najbolj poslušanih pesmi v zgodovini Slovenije in ob tem reče: »Nikoli si ne bi mislil, da bom danes tukaj, kjer sem, pa da bom lahko sam s svojo skupino na odru in da bom razprodal Cvetličarno. Saj nekako potihem upaš, da se bo to nekega dne zgodilo, ampak dokler tega ne narediš ... Zelo vesel sem tudi, da so ljudje po koroni že prešli v normalen tempo žuranja, da hodijo ven, da jim manjka druženja, da so bili željni tega koncerta.« Razkrije mi, da je na koncertu zapel tudi svojo pesem iz glasbenih začetkov, ki nosi naslov Ona je kurva. »Nisem jaz govoril kurva, ampak sem zapel 'ona je' in dal mikrofon publiki. Potem pa se je 1500 ljudi drlo kurva.«
Podrezam ga, ali se je v teh letih tako spremenil, da te besede niti več ne izgovarja. »Poskušam se izogibati kletvicam. Saj ko gledamo naše športnike med tekmo, se vidi, kam pošiljajo nasprotnike in sodnike,« se nasmeji. »Ampak ko sem videl, da me res veliko mlajših spremlja in da sem jim vzor, sem rekel, da tukaj ni prostora za kakršne koli negativne stvari. Kletvice so takoj povezane z negativnim obnašanjem. Preveč sem dozorel za kaj takega, prav tako imam širok besedni zaklad, in tudi če je kaj negativno, lahko to poveš na drug način. Temu se poskušam izogibati tudi v realnem življenju. Izjema je edino, ko igram košarko, takrat so čustva premočna in moraš spucati ventile.« Povprašam ga po nedavnem evropskem prvenstvu, kjer so naši neuspešno branili naslov evropskih prvakov. Ali je ob tej priložnosti padla kakšna kletvica? »Ravno zaradi tega sem gledal tekme kar doma. Vsi ti fantje, ki so na igrišču, so moji prijatelji ali znanci ali smo skupaj igrali. Goran Dragić je moj zelo dobri prijatelj, prav tako Luka Dončić. Poleti, ko sta bila v Ljubljani, smo se večkrat videli, družili. Ko si z nekom povezan tudi na osebni ravni, to tudi bolj čustveno jemlješ.«
Nesojeni košarkar
Challe Salle je nekoč briljiral v košarki, z Zoranom Dragićem sta bila državna prvaka, v reprezentanci pa je bil skupaj z Edom Murićem. »Lepe spomine imamo. Ko gledaš tekmo, si rečeš, če bi šlo vse po sreči, bi lahko mogoče bil z njimi na terenu. Ampak jaz pravim, da če bi bil na terenu, pa mogoče ne bi bil jaz ta glasbenik Challe Salle. Jaz pravim, da se vse zgodi z razlogom, in prav je, da je tako, kot je.« Poškodba je naznanila konec njegove košarkarske kariere, trenutno igra v rekreativni ligi.
»V naslednjih letih sebe vidim kot mentorja mladim, da se z njimi povezujem in soustvarjam sceno.« Obenem mi izda, da odpira svoj studio na Vrhniki. Nato pa me preseneti: »Moram reči, da glasba ni moj glavni vir dohodkov. Imam še veliko drugih projektov in sodelovanj s podjetji in to je več kot polovica mojega zaslužka.« Ko omenim besedo vplivnež, zavije z očmi: »Nerad temu rečem vplivnež, ker sebe smatram za glasbenika. Zagotovo imam vpliv, ampak nisem influencer, ker sem na prvem mestu glasbenik. Toda leta 2020 sem bil prisiljen prestrukturirati svoj posel, saj skoraj dve leti koncertov ni bilo. Lahko povem iskreno, da tudi če letos ne bi imel nobenega koncerta, bi lahko normalno preživel.« V nadaljevanju se ob kavi pogovoriva tudi o prihodnosti.
Družina je smisel življenja
»Glasba je zame zmeraj bila in zmeraj bo na prvem mestu, ampak nikoli ne veš, kam te odpelje pot življenja. Zanimajo me tudi druge stvari. Povprašam ga, za kaj vendar gre, a se skrivnostno namuzne: »Ne morem govoriti o podrobnostih, lahko pa izdam, da se pogovarjamo za vlogo v seriji.« V naslednjih mesecih pa bo njegova prioriteta družina, saj s partnerico Yvonne pričakujeta otroka. »Ko ustvariš svojo družino, postane smisel življenja. Zagotovo bi rad bil zraven v začetnih korakih, rad bi vedel, kaj se z mojim otrokom dogaja, rad bi bil tudi del te vzgoje in del te zgodbe. Že v filmu Boter je don Vito Corleone rekel, da si samo pravi moški vzame čas za svojo družino.« Še naprej bo zvest svojim koreninam. »Ostal sem v stanovanju, v katerem sem odraščal. Verjetno bo moj otrok imel otroštvo v istem kraju, mogoče bo hodil v isti vrtec in šolo. To je res nostalgično. Bomo videli mojo manjšo verzijo, kako se bo spopadala z vsem tem.«
Ko gledaš tekmo, si rečeš, če bi šlo vse po sreči, bi lahko mogoče bil z njimi na terenu.
Poudari, da bo kot oče zahteven. »S punco sva se dogovorila, da bova imela staro balkansko šolo. Mora se vedeti, kdo je kdo, mora biti neka meja, avtoriteta.« Ker je njegova sestra že rodila, ima nekaj izkušenj z otrokom. »Zagotovo bodo različni izzivi. Zaenkrat znam dojenčka samo previti, preobleči pa mogoče nahraniti, torej osnovne stvari.« Kot mi je dejal, je tudi poroka na vidiku. »Rekla sva: najprej otrok, poroka pa bo že. Glavno, da se ve, zaročena sva, čeprav jaz prstana nimam. Ni fer, da samo punce dobijo prstan, moški pa ne,« se nasmeji. »Ob zaroki dobiš zaročenko, tako da ne ostaneš praznih rok, ampak nimaš nobenega znaka, nikjer se ne vidi, da si že rezerviran,« se pošali. Preden se posloviva, mi pove še modrost, ki jo velja upoštevati: »Življenje gre res hitro, zato uživajte v trenutku in izkoristite vsak dan maksimalno!«
