Glina več vredna kot zlato
Lončarstvo spada med najstarejše in najbolj razširjene obrti na Slovenskem. Prva naša predzgodovinska keramika izvira s kolišč Ljubljanskega barja in spada v mlajšo kameno dobo (neolitik). To je obdobje, ko se je človek začel ukvarjati s kmetovanjem, lončeno posodje pa je pridobitev, ki jo je uporabljal za kuhanje in uživanje jedi ter je potem spremljala človeka v vseh dobah in krajih.
Koliščarsko lončevino so žgali na odprtem ognju v žganih jamah in prostoročno oblikovali. Arheologi so poleg lončevine našli orodje za pripravo gline, za oblikovanje te in orodje za dekoracijo: njihove posode so bile bogato okrašene.
Preskočimo nekaj tisočletij in se ustavimo v Ljutomeru, pri hiši, ob kateri stoji majhen kozolec z napisom Lončarstvo Žuman 1874. Na posestvu so trije stanovanjski objekti. V enem živijo Saša, nosilec obrti, žena Nina, sin Tejo in hčerka Nina, tu sta tudi trgovina in muzej. Zraven živijo Saševi starši oče Branko in mati Nada, v tem delu je tudi srce lončarstva – delavnica. Družina Žuman je peta generacija lončarjev, ki izdeluje tradicionalno keramiko. Saša je prevzel lončarsko obrt leta 1998 od dedka Karla, ki ga je ogromno naučil, in od takrat je obdelal že približno 40 ton gline.
Oblikuje s prsti
Prva faza lončarstva je kop gline, in kot poudari Saša, je zanj glina več vredna kot zlato. Zato ker brez gline ni lončarstva, lončarstvo pa družini daje kruh. Spremlja ga od kopa v lastnem glinokopu v Lukavcih in vse do končnega izdelka. Sedemdeset centimetrov debela plast gline je dva metra pod zemljo. Pod sivo plastjo gline je še tanjša plast črne gline. Kopljejo v sušnem obdobju, da glina ni premokra. Ker nima delavcev za to, mu na pomoč priskočijo prijatelji in sorodniki.
Glina ostane v deponiji ob hiši vsaj eno zimo, da premrzne, nato jo predelajo v posebnem stroju, da postane gnetljiva. Sivo in črno glino mešajo v različnih razmerjih glede na to, za katere vrste izdelkov jo uporabijo. Njihova glina je na srečo brez nečistoč. »Izdelke izdelujemo izključno na lončarskem vretenu, ki ga poganja elektromotor. Imamo tudi staro vreteno, ki se poganja z nogo. Za centriranje gline na vretenu uporabljam tako kot moji predniki usnje, pozneje oblikujem posodo samo s prsti. Ko naredim želeno obliko, izdelek še okrasim s tradicionalno valovnico, ki je značilna za naše lončarstvo že od vsega začetka in je naš prepoznavni vzorec.« Delo na lončarskem vretenu je najkrajša faza lončarjenja. Katera je odlika izdelkov iz gline? Saša: »Glina je naraven material, toplote ne prevaja močno, jo akumulira, jedi se v njej enakomerno spečejo.«
Glina je naravni material, toplote ne prevaja močno, akumulira jo, jedi se v njej enakomerno pečejo.
Do večera v delavnici
Sledi sušenje izdelkov na zraku, najdaljša faza, ki lahko traja tudi do enega meseca. Čas sušenja je odvisen od velikosti in debeline izdelka in od temperature ter zračne vlage. Ko so izdelki popolnoma suhi, jih zložijo v peč; žgejo jih v peči na drva, včasih tudi na elektriko. Prvo, tako imenovano biskvitno žganje v peči na drva traja približno 12 ur, da dosežejo okrog 900 stopinj. Čez od dva do tri dni, ko se izdelki ohladijo, jih vzamejo iz peči in poglazirajo. Nato jih ponovno naložijo v peč in jih žgejo približno 15 ur, da dosežejo vsaj 1000 stopinj in da glazura zastekli in se prime na izdelek. Čez tri dni vzamejo izdelke iz peči in so pripravljeni za prodajo.
»V delavnici delam z veseljem in pri tem uživam. Najbolj produktiven sem v zimskih mesecih, ko ni toliko drugih stvari za početi okrog hiše in imam več časa za delavnico. Takrat delam pogosto do večera.« Delo mu je vedno zanimivo, zelo pomembna pa je samodisciplina, ker si delo razporeja sam. Ob posebnih priložnostih si vzame čas za hobije in športne aktivnosti. »Zelo uživam v adrenalinskih športih na vodi, na snegu, v plezanju in drugih športih.«
Žumanovi prodajajo pekače različnih oblik in velikosti, potičnice, vrče, sklede, lustre, posode za kisanje mleka, okrasne izdelke, spominke in unikatne izdelke po naročilu. Njihov zaščitni znak je prleška valovnica, valovi na beli, rjavi, modri ali zeleni podlagi. Saša se na vsak izdelek tudi podpiše, lanski so nosili še letnico in mesec nastanka ter številko 150 v znamenju jubileja: korenine njihove lončarske dejavnosti segajo v daljno leto 1874.
V načrtu knjiga
Saša zelo rad izdela kak izdelek drugačnih oblik in namembnosti po naročilu stranke, včasih v sodelovanju z arhitekti ali etnologi. Slovenijo s svojo dejavnostjo predstavlja tudi v tujini. »Večkrat sem bil na gostovanjih kot predstavnik Slovenije na raznih rokodelskih srečanjih, seminarjih, mednarodnih srečanjih rokodelcev in podobno. Rad se srečujem z drugimi lončarji, še posebno iz drugih držav, saj tako spoznavam njihovo tradicijo in kulturo. Udeleževal sem se raznih dogodkov v Avstriji, Italiji, Nemčiji, na Madžarskem, Romuniji, na Portugalskem, v Franciji in še kje.«
Ker izdelujejo tudi pekače za gibanice, je žena Nina našla svojo tržno nišo. Na sejmih in dogodkih v živo je začela predstavljati pripravo hrane, predvsem tradicionalno prleško gibanico in ajdove krapce. To delo, kot pove, je postalo njeno poslanstvo. Na delavnicah za pripravo prleških dobrot v lončenih pekačih in v gimnaziji, kjer uči kemijo, spodbuja zanimanje za prleške vrednote in podjetništvo.
Izdelke prodajajo doma, v turističnih in zadružnih trgovinah po Sloveniji ter pošiljajo tudi po pošti. Na domačiji imajo tudi svoj muzej lončarstva, ki ga je v 80. letih 20. stoletja uredil Karel Žuman. V njem je na ogled lončevina prejšnjih generacij, nekateri izdelki štejejo čez sto let. Največ so jih ustvarile Karlove roke, nekaj tudi Saševe. Na stenah visijo številna priznanja. In kakšni so načrti za naprej? »Želimo izdati knjigo oziroma kroniko. Ali bo šesta generacija nadaljevala družinsko tradicijo, ne vem. Sinu Teju govorim, da delavnico imamo, in če želi, bo to lahko delal, če ne, pa ne.« Branko in Nada pa hitro dodata: »Upava, da bo Lončarstvo Žuman dočakalo 200-letnico!«
