Gluhi na plezalni steni
"Zategni!" se zadereš v globino, ko se deset, morda dvajset metrov visoko v steni naravnega plezališča s še zadnjimi atomi energije držiš oprimka. In čakaš na odrešitev, ko soplezalec na tleh urno zategne vrv, da varno obsediš v plezalnem pasu. Tedaj si oddahneš, zadihaš, malce sprostiš z magnezijem belo obarvane prste. Nato pa nadaljuješ svojo vertikalno pot proti vrhu, proti »štantu«, na trenutke morda tudi s pomočjo soplezalca, ki te s tal natančno motri in te, ko ne veš več, kam z rokami in kam z nogami, usmeri proti primernemu oprimku ali stopu, ki si ga zgrešil. Ja, v zračnem svetu športnega plezanja se morda ne pogovarjaš kot navit, a tistih nekaj besed, ki si jih izmenjuješ s soplezalcem v navezi, je še kako pomembnih. Toda te vseeno niso ovira, da del plezalnega sveta ne bi mogle postati tudi osebe z okvaro sluha.
Lepote plezarije
Tako je začel razmišljati inštruktor alpinizma Janez Toni, ko je precej po naključju spoznal naglušnega Igorja in gluho Simono, oba športnika, ki pa sta šele z njim in še enim inštruktorjem in alpinistično pripravnico prvič spoznala lepote plezarije. »Tedaj sem ugotovil, da so ljudje z okvaro sluha izključeni iz tega sveta, ki je nam tako ljub. A v resnici jih prav nič ne omejuje, posebno če se soplezalca v navezi ves čas vidita.« Zato se je povezal z drugimi alpinističnimi inštruktorji, odborom Planinstva za invalide in osebe s posebnimi potrebami ter Inštitutom za slovenski znakovni jezik: izvedli bodo tečaj športnega plezanja po vseh predpisih Komisije za športno plezanje in ga prilagodili tečajnikom, da bodo bistvene besede kretali, ne kričali.
izrazov so poslali na Inštitut za slovenski znakovni jezik; kretnje za nekatere verjetno obstajajo, nekatere pa bodo morali na novo prevesti.
Vešči so plezanja. To je zanje skoraj tako naravno kot dihanje. Pa vendar so tudi inštruktorji alpinizma zdaj obstali pred neznanim. Kako gluhim in naglušnim predstaviti svoj svet in jih – seveda varno – naučiti športnega plezanja. »Teoretična predavanja, tečaj prve pomoči, tudi izpit in praktične vaje, vse to bomo morali prilagoditi,« pravi Janez, ki se ne bo mogel več zanesti le na besede. In teh, specifičnih za plezanje, sploh ni tako malo. »Stop, oprimek, varovalo, grigri (samozatezna varovalna naprava), dvojno in trojno preverjanje ... Na Inštitut za slovenski znakovni jezik sem poslal seznam okoli 80 izrazov; kretnje za nekatere verjetno že obstajajo, nekatere pa bodo šele morali na novo prevesti.« Te bodo nato objavili v slovarju slovenskega znakovnega jezika, učijo pa se jih tudi alpinistični inštruktorji, čeprav bodo na tečaju vseskozi prisotni tolmači.
Tečaj je že zarisan
Zadnje podrobnosti tečaja, ki bo aprila in maja na balvanskih stenah, visokih notranjih stenah in v naravnih plezališčih, še vedno pilijo, a grobi obrisi so že začrtani. Vsako skupinico štirih tečajnikov bodo vodili, učili in usmerjali po dva inštruktorja in en tolmač. »Ob plezalcu bo poleg na vrvi visel eden izmed inštruktorjev. Ta ga bo lahko usmerjal in opozoril, če bo naredil kaj narobe.« Kako pritegniti plezalčevo pozornost, še niso dokončno dorekli. »Inštruktor ga bo le opozoril. Kaj počne narobe, pa mu bo nato s tal pokretal tolmač.«
Dokler se soplezalca lahko vidita, ni ovir, je prepričan Janez. Vse, kar lahko mi povemo, lahko oni s preprostimi kretnjami pokažejo. »Roko bo, recimo, iztegnil v komolcu upognjeno navzdol in s prstom narisal krog. Varujočemu bo plezalec tako dal vedeti, naj ga spusti dol,« pravi Janez, ki pa ne zanika, da se lahko pojavijo težave pri smereh, ko se soplezalca ne bi več videla. »Ne pravim, da je to neizvedljivo, morda bi lahko komunicirala s potegi vrvi. A tudi mi se s tem šele srečujemo.«
Na 50-urnem tečaju bodo tečajniki pridobili diplomo pripravnika športnega plezanja, če bodo želeli, pa bodo lahko šli naprej tudi na (državni) izpit za športnega plezalca. »Želimo, da spoznajo tudi naš način preživljanja prostega časa.« Zato ne bodo osvajali le plezalne tehnike in teorije. »Izvesti želimo tudi plezalni vikend, verjetno v Rovinju, kjer bomo dva dni plezali, spali v kampu, se družili.« Kajti plezanje ni zgolj šport. Je tudi življenjski slog.
