Golica ima sestro na Kočevskem (FOTO)

V nižinah in po dolinah je pomlad že v polnem razcvetu, a v gorah, kjer so vršaci še prekriti z zimsko odejo, se je začela komaj prebujati. Sploh letos, ko so obilne snežne pošiljke spremenile gorsko pokrajino v belo fantazijo, se zima v visokogorju kar noče posloviti, v srednjih legah pa se zaplate snega še topijo. Vseeno pa travnato zelenilo vse bolj izpodriva belkaste zaplate, in kot bi mignil, bomo planinsko pomlad zagledali, zaduhali in začutili v njenem najbolj razkošnem, že kar bahavem ogrinjalu. Z vstopom v maj, kar je sicer nekoliko pozneje kot običajno, so se pašni travniki Velike planine že obarvali vijolično in že tako ali tako pravljične Veliko, Malo in Gojško planino, ki s svojimi jezerci in pastirskimi kočami v vsakomur prebudijo fotografa, iz čudovitih spremenili v veličastne. Nižja in južnejša pobočja, prekrita z živo vijoličastimi žafrani, med katerimi ponosno dvigujejo svoje cvetne glavice tudi telohi, že vabijo planince, a če se tja še niste podali, vas bodo vijoličaste planine nekoliko počakale. Podobno tradicionalen spomladanski izlet je tudi dan, preživet v objemu narcis, ki maja prekrijejo Golico. In še marsikje v hribih nam bo narava v teh dneh pokazala svoj cvetlični raj.

V vasi Planina pod Golico je bilo v preteklih letih v tem času ogromno pločevine, podobno nagneteno pa je kaj hitro na poti do vrha Golice. Zato se letos do vznožja Golice ob koncih tedna ne boste več mogli pripeljati z avtom – tega boste morali pustiti na Jesenicah, od tam pa vas bo do Planine pod Golico in na Javorniški Rovt, ki sta klasični izhodišči za Golico, pripeljal brezplačen avtobus. S tem želijo, pravi Klemen Klinar iz Razvojne agencije Zgornje Gorenjske, domačinom omogočiti normalno življenje, pa tudi naravi bo vsaj malce prihranjeno. Ne nazadnje je prav v želji, da tega najbolj znanega in turistično obleganega rastišča narcis ne iztrebimo, že pred petimi leti stekla akcija Ohranimo narcise, zaradi katere, denimo, kmetje pred koncem junija sploh ne kosijo travnikov. In če lahko oni prispevajo k ohranjanju goliški narcis, je najmanj, kar lahko storimo mi, da ne pozabimo, da smo v hribih zgolj obiskovalci.

​Kljub imenu Golica ta vrh zahodnih Karavank v tem času ni goličav, pač pa njena pobočja prekrije preproga narcis. V nižjih legah so že pozdravile obiskovalce, do konca meseca pa se bo po pobočjih sprehodilo na tisoče ljudi. A to seveda odvzame čarobnost veličastni preobleki narave. Lahko se podate tudi kam drugam, kjer bo manj ljudi, spremljava rožic pa prav tako veličastna. Tudi na Slavniku in Vremščici na Primorskem pohodnikom v tem času družbo delajo narcise. Resda jih je manj kot na Golici, a vas bodo dodatno nagradile divje potonike v živahni rožnati barvi in dehtečih vonjav ter žametno modre perunike. Najmanj znan je svet narcis na Kočevskem, kjer pobelijo travnato sedlo Krempa nad kanjonom reke Kolpe.

Krempi, 944 visokemu vrhu v osrednjem delu Borovške gore, ne pravijo zaman, da je sestra Golice. Malce pod vrhom se namreč razprostira obsežno travnato pobočje, ki je najjužnejše rastišče narcis pri nas. Do tam pa nas ne bodo pripeljale običajne rdeče-bele markacije, ampak bomo morali slediti oznakam v obliki narcis. Te niso zgolj znak, da si boste čute kmalu napasli na bogastvu cvetja, ampak tudi, da ste na (krožni) Borovški naravoslovni poti, dolgi vsega dobrih sedem kilometrov. Kot nalašč torej za prijetno preživet dan v pozni pomladi. Ta učna pot, na katero se podate iz Raven pri Borovcu (pri Kočevski Reki), pa vam bo morda prišepnila tudi kakšno skrivnost pragozda Krokar, saj se vije mimo rezervata.