Gorenjci nismo škrti, smo pa varčni
Čeprav izdelek nešolanih filmarjev, je Pr' Hostar postal najbolj gledan film v zgodovini samostojne države. Pred velika platna je spravil več kot 210.000 gledalcev. Zdaj je film o majhnem hotelu na Gorenjskem dobil nadaljevanje: Pr' Hostar 2 ‰.
»Naša želja je zabavati čim več ljudi, s številkami pa se ne obremenjujemo,« mi ob srečanju v Ljubljani pove scenarist in igralec Dejan Krupić, ko mu omenim impresivne številke prvega filma. V zadnjem času je pozornost usmerjena na njihovo vseslovensko turnejo. »Praktično vsak dan smo v drugem mestu na predpremierni projekciji, nekaj časa vzamejo tudi preostale aktivnosti, povezane s filmom. Pa seveda služba.«
Predpremiere komedije Pr' Hostar so napolnile kinodvorane in kot pravi Dejan, so oba dela naredili predvsem za ljudi. »Poseben občutek je sedeti v polni dvorani, ki se za slabo uro in pol sprosti in pozabi na vsakdanje težave. Zelo zanimivo je tudi opazovati, kako se na posamezne šale ali prizore odzivajo gledalci po različnih regijah. Prav zato smo se odločili za čim več tovrstnih dogodkov, da gremo med ljudi, se z njimi družimo ter vidimo in slišimo njihove reakcije v živo.«
Vse povišali za dva promila
Pr' Hostar je slovenska celovečerna brezproračunska komedija, ki jo je režiral Luka Marčetič. Ker je bil končni izkupiček filma milijon evrov, Kranjčana povprašam, kako je zares s tem milijonom. Z nasmehom mi odgovori: »Milijon evrov res lepo zveni, a po večini se ljudje ne zavedajo, da ta milijon še zdaleč ni pristal v naših rokah, torej rokah ustvarjalcev. Večinski del gre kinematografom, delež pripada distributerju, treba je odšteti še stroške promocije in v primeru prvega dela Pr' Hostar stroške za poplačilo tehnične ekipe ... Po vsem tem ostane še majhen delež, ki smo ga razdelili med igralsko zasedbo. Realnost je zelo daleč od bajnih zaslužkov, nihče od nas ni s filmom obogatel, smo pa prejeli določeno plačilo za svoj trud. Tega so sicer že prej poplačali gledalci s svojim smehom, aplavzom in odzivi.«
V Sloveniji so honorarji takšni, da je težko zares obogateti, a vendar si morda tudi od drugega filma obetajo najmanj milijon? »Nikakor. Že pri prvem delu so bila naša pričakovanja zelo skromna, takšna ostajajo tudi sedaj.«
Pr' Hostar 2 ‰: Vrnitev gaunarjev, ki nastavljajo ogledalo družbi, že doživlja zelo dobre prve odzive. »Vseeno je minilo šest let od prejšnjega dela, hkrati se nadaljevanje seveda razlikuje od prvega. Zanimivo je, da je kar nekaj ljudi, ki jim prvi del sicer ni bil blizu, pohvalilo Pr' Hostar 2‰.« Nadaljevanje zgodbe je nadgradnja v vseh pogledih, Dejan pa mi razkrije, v čem se drugi film zares razlikuje od prvega. »Vse smo povišali za dva promila, če lahko tako rečem. Večja zasedba – tehnična in igralska, več lokacij, več iz zakulisja domačega okolja likov, bolj klasično filmska zgodba. Hkrati smo ohranili tudi bistveno hostarjevske elemente – od prvotnih likov do poudarka na situacijski komediji in igranja z jezikom.«
Mamin sinček, a n?
Scenarij za oba filma je Dejan napisal skupaj z Goranom Hrvaćaninom, oba sta tudi producenta. »Navdih črpava iz okolja – tako kot pri prvem delu. Liki so nama povsem domači, saj sva z njimi in zanje spisala že veliko materiala. In vedno znova jih je lepo spet obiskati.« Dejan upodablja Matevža, ki velja za maminega sinčka, in ko ga s tem podrezam, mi pove: »Težko rečem, da je to tipično bodisi za gorenjske fante bodisi za Slovence. To bi bilo (pre)hudo posploševanje.« Nakar želim izvedeti, ali je morda tudi on razvajen mamin sin. »Sam se nimam za takega, lahko pa mirne duše povem, da imam zelo rad svojo mami – v tem pogledu imava z Matevžem stično točko.«
Gorenjci so pregovorno škrti, a Dejan me ob tem stereotipu takoj popravi. »Jaz pravim, da nismo škrti, smo pa varčni. In to je pomembna razlika,« se nasmeji. S pomočjo filma so že približali gorenjske dovtipe vsem Slovencem. »Gorenjščina je krasno narečje, imamo veliko jezikovnih posebnosti – kot je recimo govorjenje na moškega –, pa tudi fraz in besed, ki jih v svoj vsakdanjik zlahka vnesejo vsi Slovenci. A n?« Ustvarjalci filma si predvsem želijo, da se ljudje nasmejejo in zabavajo. »Pa četudi kdaj na svoj račun – to je najlepše in to tudi sami radi delamo. Nekateri gledalci bodo na film gledali kot na lahkotno komedijo, drugi pa bodo prepoznali, kaj vse leži tik pod površjem.«
Igranje z ognjem
Nesporno dejstvo je, da je Pr' Hostar, posnet s fotoaparati in iz lastnega žepa, dosegel velik uspeh. V zanimivem pogovoru ob kavi mi uspe izvedeti nekaj iz zakulisja. »Tokrat smo se igrali z živim ognjem, ki nastopa v dveh scenah. Snemanje teh prizorov je bilo zanimivo, napeto in zabavno. Predvsem pa varno, saj so situacijo nadzirali gasilci iz PGD Bled, za kar se jim še enkrat zahvaljujem.«
Nekateri so prvi film kritizirali zaradi jezika, zato me zanima, kako je z vulgarizmi in kletvicami v drugem delu. »Kletvice so del življenja. In filmi so žanrski utrinek tega življenja. Uporabljamo jezik, ki ga ljudje uporabljajo v življenju.« Njegov nasmeh je že legendaren, zato ga vprašam, ali ga velikokrat oponašajo. »V vsakdanjem življenju se to ne dogaja. Sedaj na predpremierah pa se z obiskovalci z veseljem v en glas zasmejemo, da se sliši, kot da cela čreda koz ščije po plehu,« se Dejan nasmehne kot Matevž.
Glede novih projektov ostaja skrivnosten. »Najprej moramo film pospremiti do rednega predvajanja, potem sledi počitek, kasneje pa ... kdo bi vedel. Že pri prvem delu smo rekli, da dvojke ne bo, pa jo lahko od 27. oktobra gledamo v kinu.« O tem, kaj si je še zadal kot ustvarjalec, ki je zaslužen za slovenski fenomen, mi skromno pove: »Nimam seznama, s katerega bi črtal kakšne posebne zaobljube ali načrte. Bližje mi je filozofija, da živim vsak dan posebej.« Ob najinem slovesu pa se je res izkazalo, da Gorenjec ni škrt, saj je brez pomislekov plačal najini kavi.
