Kakav in čokolada: Grenki priokus hrane bogov

Med pravkar minulimi prazniki ste najbrž pogosto segali po sladicah, ki so vsebovale vsaj malo čokolade ali kakava. Pravzaprav si je težko predstavljati, da bi takšne praznike, kot sta božič in novo leto, preživeli brez sladke hrane bogov, kot so kakav imenovali Indijanci iz Srednje Amerike – Maji in Azteki. Ki so tudi najbolj zaslužni, da so jo španski osvajalci Latinske Amerike pripeljali v Evropo – kot prvi Krištof Kolumb, vendar so v španskem kraljevem dvoru pravo vrednost kakavovih zrn dojeli šele, ko jih je s pitjem kakava seznanil osvajalec azteške Mehike Hernan Cortez.

Čokolada je tako v sodobnem svetu v nekaj stoletjih postala ena izmed nepogrešljivih sladkarij, zato ni čudno, da je pridelava kakavovih zrn in pozneje še proizvodnja kakava, kakavovih derivatov in čokolade velikanski posel, v katerem se vrti ogromno denarja. Samo lani se je v tej industriji obrnilo malenkost manj kot 160 milijard evrov, poznavalci pa pričakujejo, da se bo ta številka do leta 2028 povzpela še za več kot 20 milijard evrov. Samo trgovina s kakavovimi semeni je lani znašala blizu 50 milijard evrov, čez štiri leta pa naj bi se povzpela na 68 milijard evrov.

A tako kot vsaka dobra stvar na svetu ima tudi čokolada svojo temno plat. Da pridobimo slastno čokolado, potrebujemo semena kakavovca. In ker se povpraševanje po čokoladi in izdelkih iz kakava ves čas zelo hitro povečuje, se povečujejo tudi nasadi kakavovcev. Čeprav se morda sliši neverjetno, a mnogi okoljevarstveniki zatrjujejo, da je pridelovanje kakava drugo za okolje najbolj škodljivo početje ljudi na kmetijskem področju, takoj za pridelovanjem rdečega mesa oziroma živinoreje. Glavni razlog tiči v tem, da večino čokolade na svetu proizvede le nekaj velikih podjetij, večinoma iz Evrope in Združenih držav Amerike, največji pridelovalci semen kakavovcev – kar približno tri četrtine svetovne proizvodnje – pa so večinoma revni kmetje v državah Zahodne Afrike, ki v iskanju zaslužka krčijo deževni pragozd. Torej počnejo podobno kot na drugi strani Atlantika, ko brazilski farmerji zaradi povečanja povpraševanja po govedini krčijo amazonski pragozd.

Drobec pogače

Sušenje kakavovih zrn na farmi v Slonokoščeni obali FOTO: Luc Gnago/Reuters

A težava niso revni afriški pridelovalci kakavovih semen, ki za svoj pridelek včasih dobijo le droben in zanemarljiv delček bogate čokoladne pogače, temveč številni posredniki, ki od kmetov najprej po samo bogu znanih cenah odkupijo zrna kakava in jih običajno prodajo naprej večjim domačim posredniško-trgovskim podjetjem, ta pa poskrbijo za izvoz in prodajo do izdelovalcev. Velika večina pridelovalcev kakava v Zahodni Afriki zato živi v revščini. S pridelavo kakavovih semen se tam ukvarjajo do štirje milijoni ljudi. Njim je vseeno za okolje, hočejo pridelati čim več semen, zato se ne ozirajo na to, koliko deževnega gozda morajo posekati, da bi pridobili več prostora za kakavovce, ki jih seveda pred škodljivci varujejo tudi s pesticidi. Najbolj zgovoren in tudi žalosten primer je, denimo, Slonokoščena obala, kjer je po nekaterih ocenah v zadnjih petih desetletjih izginilo kakšnih 80 odstotkov gozda.

A ni problem samo izsekavanje gozda. Pred dnevi je ameriška tiskovna agencija AP objavila članek, kako v nigerijskem nacionalnem parku Omo okoliški kmetje nabirajo kakavova semena in celo v zakonsko zaščitenem parku izsekavajo drevesa in podrast, da bi imeli kakavovci, ki tam rastejo, čim več svetlobe. Nacionalni park Omo leži kakšnih 135 kilometrov severno od glavnega mesta Lagos in je eden največjih in najstarejših biosfernih rezervatov na svetu, saj naj bi tam živeli največja koncentracija metuljev v Afriki, močno ogroženi afriški gozdni sloni, v tem parku se je v zadnjih desetletjih povečala množica opic vrste rdečetrebušni guenon, za katero so pred leti že mislili, da je izumrla. A kakav iz tega nacionalnega parka, ki ga ljudje pridobivajo seveda nezakonito, konča tudi v čokoladnih tablicah uglednih svetovnih proizvajalcev.

Novinarji AP so ugotovili, da kakavova zrna iz nacionalnega parka Omo končajo tudi v namazih Nutelle, italijanskega proizvajalca Ferrero ali ameriškega čokoladnega giganta Mars Inc. Vladni uradniki, čuvaji in pridelovalci sami pravijo, da nasade kakava nezakonito širijo na zaščitena območja. Kmetje pravijo, da se tja preselijo, ker se njihova kakavova drevesa v drugih delih države starajo in ne proizvajajo več toliko semen, kot so jih včasih, zato gredo tja, kjer je v parku bolj rodovitna zemlja. Če ste lačni, pač greste tja, kjer je hrana, je eden od kmetov izjavil novinarju AP.

Pot kakavovih semen od gozda do potrošnika je tako nepregledna, da tudi veliki proizvajalci čokolade ne vedo, od kod izvirajo, čeprav v zadnjem času vsi govorijo o nekakšni trajnostni pridelavi kakava. A velika večina ne more dovolj jasno pojasniti izvora zrn. Prav to, da nimajo niti posredniki niti končni proizvajalci nobene odgovornosti za bolj trajnostno pridelavo kakava in čedalje večje krčenje pragozdov, je glavni okoljevarstveni problem.

S preureditvijo dobavne verige bi se lahko v svetu uredil veliko bolj trajnosten in tudi do okolja prijaznejši in bolj nadzorovan način pridelave kakavovih semen, pravijo nekateri okoljevarstveniki in tudi posamezni proizvajalci čokolade, ki jih kupujejo neposredno od pridelovalcev.

Zaveze

Pridelovalec s komaj ubranim plodom kakavovca FOTO: Luc Gnago/Reuters

Dobavna veriga čokolade je že dolgo polna kršitev človekovih pravic, izkoriščanja delovne sile in povzročanja okoljske škode, zaradi česar so se mnogi pridelovalci že znašli na sodiščih. V odgovor je čokoladna industrija sprejela obsežne zaveze, da bo zagotovila pridobivanje kakava na sledljiv in trajnosten način, ki ne bo vseboval nobenih zlorab. Mnoga podjetja sicer pravijo, da sledijo dobavni verigi iz primarnih virov z uporabo satelitske tehnologije ter sodelujejo z zunanjimi organizacijami in revizorji, ki potrjujejo skladnost kmetij s standardi trajnosti. A kmetje iz nacionalnega parka Omo in posredniki, s katerimi so se pogovarjali novinarji AP, nič ne vedo o sledenju ali nadzoru. Kmetje pač prodajajo kakav iz nacionalnega parka, ne da bi jih kdo vprašal, kje so ga dobili, samo da zaslužijo nekaj drobiža, da lahko prehranijo svoje družine.

A poleg posrednikov obstaja še ena velika težava. Otroško delo. Revni kmetje za delovno silo seveda izrabljajo svoje otroke. A to delo je nevarno, saj otroci uporabljajo mačete za sekanje podrastja in kakavovih plodov, delajo s škodljivimi kemikalijami, kot so pesticidi, in nosijo veliko pretežka bremena za svoja telesa. Ko boste naslednjič zagrizli v tablico čokolade, pomislite na to, da je užitek, ki se vam topi v ustih, plod otroškega dela, ki tudi prispeva k uničevanju okolja.