Haka na ulicah in v parlamentu
Pred dvema dnevoma je Nova Zelandija doživela enega najbolj množičnih protestov v zadnjih letih. V prestolnico Wellington se je zgrnilo več kot 42.000 ljudi, večinoma pripadnikov staroselskega ljudstva Maori, ki so pred zgradbo parlamenta, skupaj še z več tisoč protestniki v drugih krajih Nove Zelandije, protestirali proti predlogu stranke Act New Zealand, da bi spremenili 184 let stari sporazum iz Waitangija, ki vse od takrat ureja odnose med staroselci Maori in belskimi priseljenci, ki so bili leta 1840, ko ga je podpisalo več kot 500 poglavarjev maorskih plemen in predstavniki britanske krone, večinoma Angleži.
184
let je star sporazum iz Waitangija.
Sporazum iz Waitangija ureja odnose med staroselci in priseljenci, natančno določa pravice maorskih plemen, varuje njihova ozemlja, kulturo in interese, v zameno pa so priznali vrhovno oblast britanskega suverena nad ozemljem Nove Zelandije. Waitangijski sporazum je v drugi največji tihomorski državi v zadnjega pol stoletja dojeman kot svojevrstna ustava Nove Zelandije, ob sprejemanju zakonov v parlamentu so morali zakonodajalci upoštevati duh 184 let starega sporazuma. Stranka Act New Zealand, koalicijska partnerica vladajoče Nacional Party predsednika vlade Christopherja Luxona, je v skladu s predvolilnimi obljubami v parlamentarno proceduro vložila zakon, ki bi omejil določila sporazuma iz Waitangija, saj naj bi bil ta krivičen do državljanov, ki niso maorskega rodu.
Vodja stranke Act David Seymour, ki ima maorske korenine, je ob vložitvi predloga zakona dejal, da naj bi se temeljna načela sporazuma, ki so bila v prvi vrsti sprejeta zaradi spoštovanja pravic staroselskih Maorov, tako izrodila, da naj bi sčasoma privedla do rasnih delitev in državljanske neenotnosti. Po njegovem mnenju in mnenju nekaterih poslancev in politikov iz druge koalicijske stranke New Zealand First naj bi določila sporazuma iz Waitangija v resnici diskriminirala neavtohtone državljane Nove Zelandije. Zato naj bi vse pravice, ki jih imajo maorski staroselci, v predlaganem zakonu imeli prav vsi Novozelandci in bi se Maorom omejile pravice iz starega sporazuma.
42.000
ljudi je protestiralo pred parlamentom v Wellingtonu.
Premier proti zakonu
Premier Luxon je javnosti sicer dal jasno vedeti, da predlaganega zakona ne bo podprl in da »zato ne bo postal zakon«. A je zaradi krhke vladne koalicije in ohranitve na položaju vseeno dovolil, da so predlog zakona minuli četrtek začeli obravnavati v parlamentu in vladna koalicija ga je po prvem branju tudi podprla. Luxona takrat ni bilo v parlamentu, bil je na srečanju azijsko-pacifiških držav. Zakon bo šel zdaj v javno obravnavo in Seymour upa, da bo dobil dovolj veliko podporo, da bo ta zadostovala, da bo s tem presegel veto premierja Luxona.
A predlagani zakon je naletel na zelo ostre odzive. Še posebno med Maori, ki jih je več kot milijon oziroma 20 odstotkov prebivalstva Nove Zelandije, nasprotujejo mu tudi mnogi drugi Novozelandci. Pred tednom dni, ob prvem branju v parlamentu, je zelo odmeval nastop poslanke Hane-Rawhiti Maipi Clarke iz maorske stranke Te Pati Maori, ko je svoj nastop v parlamentu v protest predlaganemu zakonu začela s tem, da je raztrgala kopijo zakona, nato pa nadaljevala s hako, znamenitim tradicionalnim bojnim plesom Maorov s topotom z nogami, živahnimi gibi ob ritmični spremljavi, s katerim naj bi zastraševali sovražnike. Pridružili so se ji drugi maorski poslanci, medtem ko je maorski poslanec Willie Jackson na Seymourja kričal, da je lažnivec, in ga pozival, naj se sramuje svojega početja, zaradi česar ga je predsednik parlamenta Garry Brownlee za en dan suspendiral kot poslanca in nagnal iz parlamenta. Isto usodo je zaradi hake doživela tudi poslanka Maipi Clarke.
20
odstotkov prebivalstva Nove Zelandije je Maorov.
Mirni pohod
Prejšnji ponedeljek, ko se je v parlament v Wellingtonu pripravljal na začetek prvega spornega zakona, se je v mestu Rotorua, kakšnih 450 kilometrov severno od prestolnice, zbralo okoli 10.000 ljudi, ki so oblečeni v tradicionalna maorska oblačila protestirali s petjem pesmi in nošenjem maorskih zastav. Maorski voditelji so odplesali hako in popeljali svoje ljudi na devetdnevni mirni protestni pohod ali hikoi pred parlament v Wellington, ki se je končal v torek, ko se je začetnim protestnikom pridružilo še na desetine tisočev drugih ljudi. Mednje je pred parlament prišla tudi maorska kraljica Nga Wai hono i te, ki je vodila delegacijo protestnikov. Ti so v stavbo parlamenta zakonodajalcem šli povedati, da Maori ostro nasprotujejo kakršni koli spremembi dosedanje zakonodaje in sporazuma iz Waitangija.
»Tukaj sem zaradi svojih vnukov, svojih otrok in njihovih otrok,« je za Reuters povedala ena od udeleženk Hoana Hadfield. »Mislim, da je pomembno, da ohranimo našo kaupapo, kar so naše maorske vrednote in kultura, in za nas je pomembno, da imamo kulturno identiteto,« je dodala.
Za nas je pomembno, da imamo kulturno identiteto.
Torkov protestni pohod oziroma hikoi je eden največjih protestov staroselcev v zgodovini Nove Zelandije. Mnogi ga primerjajo z velikim protestom Maorov iz leta 1975, ko so se uprli zaradi nespoštovanja zemeljskih pravic in večdesetletnega nespoštovanja pravic, ki jim ga je dodelil sporazum iz Waitangija. Takrat se je na hikoi odpravilo več kot 5000 staroselcev in mnogi poznavalci pravijo, da je bil ta protest začetek oblikovanja novozelandske družbe, kakršno poznamo danes. Torej državo, ki spoštuje visoke standarde zaščite svojih staroselcev in v kateri se ti aktivno vključujejo v vse pore družbe.
Ragbijski protest
Največji protest doslej na Novi Zelandiji se je zgodil leta 1981 zaradi gostovanja ragbijske reprezentance Južne Afrike, kjer je tedaj še veljal apartheid. Takrat je na več kot 200 protestih v skupaj 56 dnevih sodelovalo več kot 150.000 ljudi.
