Haloškemu lepotcu vračajo dušo
Izmed številnih gradov, graščin in dvorcev nad reko Dravo, in sicer od avstrijske Koroške prek Slovenije do Hrvaške, pripada častno mesto očaku v haloških Dolanah v občini Cirkulane. Grad Borl tam stoji že od leta 1255. Dolgo je lepotec, s katerega se vidi daleč naokoli, po Dravskem in Ptujskem polju, propadal, od leta 2005 pa mu je Društvo za oživitev gradu Borl (DGB) s svojo dejavnostjo dajalo umetno dihanje, da ni dokončno propadel. Skrbijo za čistilne akcije in predstavljajo zgodovino gradu, zlasti z obujanjem zgodovinskih likov grofa Jurija Friderika in Marije Barbare Sauer. Čedalje več se jih vključuje v projekt ponovne oživitve gradu, na katerem je ohranjenih nekaj prvotnih stenskih poslikav in kipov. Pod gradom je dvonadstropna klet v obliki črke Z.
Z evropskim in državnim denarjem so v graščini uredili prirodoslovno razstavo, občinski svet občine Cirkulane pa je marca ustanovil Javni zavod Bela Cirkulane (Zavod Bela) za upravljanje gradu Borl. Županja Antonija Žumbar se poskuša z ministrstvom za kulturo dogovoriti za prevzem upravljanja gradu Borl, ki je v lasti Republike Slovenije in spomenik državnega pomena. Prevzemu upravljanja je naklonjeno tudi Društvo za ohranitev gradu Borl s predsednico Sonjo Golc na čelu.
Borl postopoma obnavljajo že od leta 2016, dosedanja obnova je bila ocenjena na dva milijona evrov, pri čemer je glavnina denarja prišla iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Ministrstvo za kulturo je iz svojih virov prispevalo 400.000 evrov. Ministrstvi za kulturo in infrastrukturo sta poleg tega namenili še 1,4 milijona evrov za sanacijo brežine, zidu in terase. Na dolgo let za javnost zaprtem gradu, ki je v lasti države, pa so že pred leti opravili tudi najnujnejša vzdrževalna dela in popravili streho.
Madžarsko ime gradu je Borlyn, kar pomeni rečni prehod, znan pa je tudi pod nemškim imenom Ankenstein.
Arheologi so odkrili ostanke kamnitega zidu, domačini pa skrbijo za njegovo okolico, letos so denimo pokosili travo in jo pograbili, pobrali odpadle veje in smeti, porezali plezalke z dreves in borlskih zidov. »Izvedeli smo nekaj novega o tihih skritih prebivalcih gradu Borl – štiri vrste netopirjev prihaja na Borl,« nam je povedala Sonja Golc, predsednica DGB. V gradu Borl so letos pripravili celo nekaj razstav, ki so privabile lepo število obiskovalcev. Morda pa se res obetajo lepši časi.
Zaton in preporod
Borl stoji na strmem skalnem pomolu nad starodavnim prehodom čez reko Dravo v Halozah nad regionalno cesto Ptuj– Zavrč (hrvaška meja). Gre za eno starejših grajskih stavb na slovenskem Štajerskem. Zaradi svoje strateške lege ob ogrsko-hrvaški meji je igral pomembno vlogo. Prvotno je bil obmejna ogrska postojanka in je verjetno stal že v prvi tretjini 12. stoletja ali celo prej. Madžarsko ime je Borlyn (kar pomeni rečni prehod), znan pa je tudi pod nemškim imenom Ankenstein. Prva omemba sega v leto 1255, ko ga je ogrski kralj in takratni štajerski vojvoda Bela IV. podelil Frideriku Ptujskemu v fevd. V lasti gospodov Ptujskih je ostal do njihovega izumrtja leta 1438, nakar se je na gospostvu izmenjalo več lastnikov.
Po vojni je bil podržavljen, nekaj časa je bila v njem sirotišnica, nato so ga obnovili in namenili gostinstvu.
Leta 1490 je z Jakobom Zekelom gospostvo prišlo v last družine Zekel za več kot stoletje. Jakobu in njegovemu sinu Luki je uspelo s pridobitvijo nekaterih posesti na Dravskem in Ptujskem polju gospostvo razširiti tudi zunaj Haloz. S smrtjo Luke Zekela je za Borl nastopil čas zatona, saj so dediči s slabim gospodarjenjem in zapravljivostjo izgubili velik del družinskih posesti, na Borlu pa se je v kratkem času zvrstilo več lastnikov. Leta 1639 ga je kupil Ivan Karel Sauer, čigar prihod pomeni začetek preporoda. Prva lastnika, Ivan Karel in Jurij Friderik, sta z obnovo gradu in okolice ter z nakupi posestev gospostvo približala njegovi nekdanji velikosti in statusu, grad pa prenovila in posodobila ter razširila v duhu baročnega načina življenja. Leta 1674 je bila zgrajena kapela Sv. Trojice, pred letom 1681 pa je pod gradom nastal še manjši park s paviljonom.
Sauerji so zgradili tudi cerkve sv. Barbare, sv. Ane, sv. Elizabete in imeli nad njimi patronate. Leta 1801 je grof Vincenc pl. Sauer prodal Borl knezu Stanislavu Poniatowskemu, ta pa 1803. naprej Jožefi pl. Leslie, ki je na gradu Borl preživela skoraj pol stoletja in je bila po smrti pokopana na pokopališču pri sv. Barbari. Leta 1843 ga je odstopila svojemu nečaku Ferdinandu Wurmbrandu Stuppahu, ki ga je preuredil v letno rezidenco in uredil okolico. Leta 1901 je lastništvo prešlo v roke baronice Adalberte Kübeck, roj. Wurmbrand, med vojnama pa sta ga posedovala delniška družba Barlin iz Maribora in družina Weiss iz Zagreba. Med drugo svetovno vojno ga je nemški okupator spremenili v zbirno taborišče za slovenske domoljube, ki so jih od tam pošiljali v izgnanstvo in taborišča smrti. Po vojni je bil podržavljen, nekaj časa je bila v njem sirotišnica. Leta 1952 so ga obnovili in v njem odprli restavracijo, 1972. z večjo preureditvijo še hotel. Po letu 1980 so vse zaprli, v gradu pa le še občasno pripravili kakšno prireditev.
