Harmonikarski mojster Klemen Rošer ima v arhivu že 600 nagrad
Harmonika je v Sloveniji tisti inštrument, ki deli ljudi. Za ene gre za »goveji« inštrument, za druge je to umetniški izdelek, iz katerega je mogoče izvabiti »zvoke za vse in za vsakogar«. Res pa je, da je tudi eden tistih inštrumentov, ki so soustvarili narodnozabavno glasbo in postali pomemben del alternativne in tudi konvencionalne kulture. Klemen Rošer je bil absolutni evropski prvak, prejel je prve nagrade na svetovnem tekmovanju, nekajkrat je že bil član žirij na svetovnih tekmovanjih (nazadnje maja letos), izdal šest albumov z izvirnimi avtorskimi deli in je mentor številnim državnim evropskim in svetovnim prvakom v igranju harmonike. Kot pravi, so doslej njegovi učenci prejeli že nekje okoli 600 nagrad in priznanj: »Ja, tam nekje okoli se giblje številka.« Nedavno je Danaja Gerbenc postala svetovna podprvakinja v igranju na harmoniko. »Ni edina, ki prejema nagrade, je pa zagotovo edina, ki v zadnjem času redno igra pomembno vlogo na različnih mednarodnih tekmovanjih,« pravi Klemen Rošer.
Kaj pomeni imeti v arhivu 600 nagrad?
Gre za približno 40, morda 50 različnih učencev v nekaj letih. Navsezadnje sem se tudi sam udeleževal različnih tekmovanj, nato pa sem energijo preusmeril v učenje.
Svet se spreminja, mi se spreminjamo, se spreminja tudi harmonika?
Seveda se. Včasih je bilo na tekmovanjih mogoče slišati le ozek izbor različnih pesmi. Zdaj pa se spreminja, tako kot pravite, vse. Spreminja se harmonika, spreminja se tudi repertoar. To pomeni, da je zdaj mogoče na tekmovalnih odrih slišati vse zvrsti, od rocka, jazza, klasične glasbe …, česar si morda pred dobrim desetletjem ni bilo niti za zamisliti. In tako se navsezadnje razvijam tudi sam, ko mlade pripravljam na tekmovanja.
Če se za hip vrnem k vašim tekmovanjem. Vi ste bili eden prvih prvakov v harmoniki?
Drži, bil sem absolutni evropski prvak in eden prvih Slovencev, ki smo prinesli nagrade s harmonikarskih tekmovanj. Takrat je bil čas, ko je bil tak dosežek že kar malo eksotičen in zato tudi dodobra medijsko podprt. Zdaj so se zadeve razvile, mi mentorji, učitelji tudi, Slovenci pa smo na tem inštrumentu zelo kakovostni in konkurenčni.
Verjamem, da smo kakovostni in konkurenčni, navsezadnje je prav harmonika »naš« inštrument, kot je slišati iz različnih neobremenjenih ust …
Ja, drži! Ne smemo pa zanemariti, da harmoniko najbolj igrajo v Avstriji, Nemčiji, Italiji, malo še v Švici in Belgiji ter na Nizozemskem. Tudi na Hrvaškem je vedno bolj popularna, in sicer pod imenom heligonka. Pod tem imenom pa že precej dlje tudi na Češkem in Slovaškem. Iz vseh teh držav prihajajo kakovostni harmonikarji, upam pa si trditi, da so slovenski zagotovo najbolj tehnično dovršeni.
Kje pa imajo v Sloveniji najraje harmoniko?
Na Koroškem, Štajerskem, Gorenjskem …
Zdaj pa en mali preskok; lahko si rocker ali harmonikar. To je morda enako, kot bi bil levi ali desni na naši domači politični sceni. Na koncu pridemo do enakega rezultata. Bi se strinjali s takim morda poenostavljenim pomislekom? Kaj je sploh na harmoniki »tisto nekaj«?
Ne vem, kaj sicer vi radi poslušate. Najlaže to razložim tako, da rečem, da mora nekdo imeti to glasbo rad, da ga prevzame … Ta zvok harmonike in ljudske glasbe in ta kombinacija te morata prevzeti. In ta kombinacija je tista, ki jo neki določeni krog začuti. Iz istega razloga sem tudi sam začel igrati na harmoniko. Živel sem na kmetiji pri babici Ani in dedku Pavlu in poslušanje glasbe je bilo nekaj vsakdanjega, tako v času druženja kot dela na kmetiji. Prisluhnili smo radi predvsem glasbi z diatonično harmoniko. In to je bil zvok, ki me je prevzel, se usidral vame in me zasvojil. Moji želji, da bi tudi sam igral, so starši ugodili pri devetih letih in me vpisali v glasbeno šolo. Potem me je harmonika, kot včasih rečem v šali, gnala na raketni pogon …
Do harmonike imajo, imamo različen odnos. Zdi se, da resnično deli sceno in družbo. Se strinjate?
Seveda se, tudi sam to opažam, vse skupaj pa je podobno našemu političnemu prostoru, kjer nemalokrat opažam izkoriščanje instrumenta v politične namene. Kakor koli, s tem izvajalci nimamo nič in še enkrat, vse bolj se mi dozdeva, da zgolj politika izkorišča ta inštrument in nanj meče negativno luč.
Nekje sem zasledil, da je harmonika izjemno terapevtski inštrument. Lahko to malo pojasnite?
Igranje vsakega inštrumenta je terapevtsko. To dokazujejo različne študije in raziskave. Če se je še pred leti zdelo, da je harmonika le hobi, ki ga starš svojemu otroku ponudi zaradi krajšanja dolgčasa, se danes ve, da je diatonična harmonika pripomoček, lahko bi celo uporabil izraz glasbeni terapevt. Vsaka nova melodija, ki jo otrok zaigra, mu vzbudi občutek zmagovalnosti in uspeha. Še posebno ko jo zaigra svojim staršem, starim staršem in drugim najdražjim, ki ob poslušanju malega nadobudneža kar kipijo od ponosa. Občutek napredka, pohvale družine in podpora mentorja ga ustvarijo ponosnega ter samozavestnega. Z igranjem glasbila se otrok torej nauči stopiti pred ljudi in nastopiti. Ta veščina mu koristi tudi pri javnih nastopih v šoli in ne nazadnje mu bo koristila čez leta, ko se bo moral predstaviti na razgovoru za službo.
Harmonika je terapevtski inštrument.
Pa še nekaj me zanima. Dozdeva se mi, da zdaj že vsak glasbenik igra na neko svojo znamko harmonike, z njegovim imenom. Ne pravim, da bi zdaj morali poenotiti vse skupaj in ukazati, da bi morali od zdaj naprej vsi igrati zgolj na eno ali dve znamki harmonike, ampak resnično se mi zdi, da je tega veliko, če že ne preveč …
Drži. Po nekih statistikah je zdaj v Sloveniji približno 200 različnih znamk harmonik. Takih, ki so resnično lastne proizvodnje, pa je bolj malo. Po ocenah naj bi bilo takih, »bolj resnih«, zgolj kakih 15, vse preostalo pa so malo manj kakovostne. Tudi med nami glasbeniki je bilo že kar precej polemik, ali je znamk harmonik preveč ali premalo, navsezadnje pa na koncu trg pokaže, kaj je dobro, kaj pa ne.
200
različnih znamk je na slovenskem trgu.
Kaj pa menite o slovenski narodnozabavni glasbi? Zdaj je na sceni kakih 600 različnih skupin, pa vsak dan se pojavi kaka nova. Nekateri menijo, da je tega preveč in da je ta glasba zašla v neke čudne vode; daleč od Avsenikov, Slakov, Veselih planšarjev … Prišel je čas raztrganih kavbojk, debelih zapestnih ur …?
O tem se veliko pogovarjamo med seboj. Veliko nas je enotnega mnenja, da je res vse skupaj zašlo v neko smer, ki si je resni glasbeniki ne želimo. Gre za odsev družbe. V starih časih si moral na radijske postaje dostaviti resnično kakovosten izdelek, zdaj se s pomočjo spleta lahko predstavi vsakdo. Studijska tehnika včasih ni dopuščala veliko prostora, zdaj je s tehniko in računalnikom mogoče narediti marsikaj. Zato je včasih resnično žalostno opazovati, kako zveni nekdo v studijski izvedbi in kako v živo.
Te naše nove narodnozabavne glasbe pa v tujini ne poznajo kaj veliko?
Ne. Še daleč so od tistega, kar v tujini še zdaj pomenijo Avseniki, Slaki, Miheliči, Štirje kovači, Veseli planšarji …
Kako ste rekli, da radi med kolegi imenujete to mlado generacijo v raztrganih kavbojkah in debelimi urami?
Popoberkreiner! Ne vem, ali je to prav ali ne. Sam sem pač ljubitelj nekih starih zadev!
Popoberkreiner med kolegi imenujemo mlado generacijo v raztrganih kavbojkah in s harmoniko.
