Hrvati so v resnici le bolj slani Slovenci

Pravijo, a ne, kako lepo je iti v tujino, da bi videl, da je najlepše doma. Že mogoče, ampak včasih se zdi, da je doma vso to lepoto treba ne le pošteno, pač pa čezmerno plačati. Če greš dol proti jugu na mivkasto stran Jadranskega morja, in, recimo, da bi od tam, če bi res dobro videl, videl do Zadra, bi videl, da je pri bratih Kroatih vse precej dražje kot pri bratih laških. In da je v Ljubljani še dražje. Kaj naj rečem, kot da ne razumem našega bogastva, kot se kaže v cenah, denimo kave in sladke brezalkoholne pijače na ulicah v naših mestih. Pri Kroatih je BDP na glavo 17.400, pri nas 29.200 in pri Lahih 36.000 dolarjev po glavici, pa sta v Italiji kava in pijača z mehurčki tretjino nižji.

Pri nas je nekaj res zelo narobe. Ali pa pač tako, kot pravimo za brate Kroate, kot da so požrešni. So lulček, so le taki kot mi, in znano je, da ti gre najbolj na zunanji organ tisto, kar ti je najbolj podobno. Verjetno zato, ker poznamo svoje napake – tiste, ki nam niso ravno všeč. Tako samodejno iščemo te napake pri drugih. Če in ko jih najdemo, se odločimo, da nam ta oseba ni všeč.

Sebični osebi ne bi bila všeč druga sebična oseba – morda zato, ker ta sebična oseba ne bi ničesar delila z nami. Oseba, ki je grozna opravljivka, ne bi imela rada druge osebe, ki je grozna opravljivka – ker veste, da bi ta oseba verjetno ogovarjala tudi vas. Oseba, ki obvladuje druge, ne bi marala druge osebe, ki bi obvladovala druge – ker se ne bi izognili poskusu nadzora te osebe. Oseba, ki laže, pričakuje, da bodo drugi z njo iskreni – nihče ne mara, da mu lažejo, vključno z lažnivcem. Skratka, velika laž je, da so bratje Kroati kaj drugačni kot mi. Mogoče so le malo bolj slani. Je pač tako, da si nekako delimo vsak polovico veselega Josipa, ki si je rekel Tito, in smo z njim za nekaj desetletij dobili rdečico v rito.

Nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan je bil malo kavboj, a ne povsem. Zanj je bil komunist nekdo, ki bere Marxa in Lenina. In kdo je antikomunist? To je nekdo, ki Marxa in Lenina razume. Hecno bi bilo, če bi zadnji stavek ne namigoval, da komunisti Marxa in Lenina ne razumejo. Čeprav je v vsakem hecu nekaj resnice, je v našem primeru hec čista katastrofa, saj se danes kaže, da sta bila Marx in Lenin za komuniste vesoljčka in da se veliko bolj znajdejo kot Stalinovi vnučki.

Seveda je bil Roni tudi prav po ameriško omejen in je stvar zastopil napol. Tiste, ki verjamemo, da sta si socializem in Sveto pismo blizu, je užalil takole: »Socializem deluje le na dveh mestih. V nebesih, kjer ga ne potrebujejo, in v peklu, kjer ga že imajo.« Bebo, Roni, sori. Samo besedo socializem bi zamenjal s komunizem in bi bil car. Tako si le en simpatičen pokojnik, ki je sicer vedel, da je komunizem slab, nič pa, kaj bi ga lahko nadomestilo. No, Roni je verjetno slišal, kaj je rekel kitajski Mao: da komunizem ni ljubezen, pač pa kladivo, orodje, s katerim uničijo nasprotnike.

Ameriški rocker Frank Zappa, ki so ga imeli za levega, je bil precej bolj enostavno pameten. Komunizem ne deluje, ker si ljudje radi lastimo stvari. Seveda je mislil na to, da imamo radi ali smo navezani na svoje stvari in jih ne želimo deliti z drugimi. Verjetno ni vedel, da je bistvena lastnost komunizma, da si rad lasti tuje stvari.

Socializem pa, žal, za zdaj na tem planetu ni nič drugega kot kapitalizem nižjih slojev. Z nekaj demokracije, ampak ne preveč. Demokracija in socializem žal prevečkrat nimata ničesar skupnega razen ene besede – enakost. Toda treba je opaziti razliko: medtem ko demokracija išče enakost v svobodi, socializem išče enakost v omejitvah in še vedno nadvladi enih nad drugimi. Marxov komunistični manifest je bil oče socializma in vsi vemo, kako težko se otroci ločijo od staršev. Zato je bil Ronaldov Roni le en polbebo in je lepo uganil, da komunisti Marxa ne razumejo. Kakor koli že, na koncu pač v ostankih rdečih lis kavo plačujemo dražje kot drugje, pa čeprav manj zaslužimo. Ker je bil pač komunizem sebična oseba, ki ne bi ničesar delila z nami niti zdaj, ko ga ni več.

Kdo smo socialisti? Smo ljudje, ki niso bili dovolj pogumni in modri, da bi postali socialni demokrati zahodnega tipa, in raje plačujejo kavo Stalinovim vnučkom po višji ceni, kot bi jim povedali, kako jih v resnici cenijo.

To je tako, s kavo.

En teden s cenejšo kavo seveda ni vse, kar vidiš, ko se vrneš domov. Ko si šel, je imel en predsedniški kandidat pred kandidatko lepo prednost, ko pa si se vrnil, ima kandidatka naenkrat ogromno prednost pred njim. To se zdi kot čudež, čeprav vemo, da na prostorih komunizma včasih čudežev ni bilo. No, razen enega: čeprav se je komunizem odločil proti Bogu, proti Kristusu, proti Svetemu pismu in proti vsem religijam, imajo Bogovi radi tudi komuniste. In to je po svoje čudež. Itak ima čudež dve plati, saj obstajata samo dva načina, kako živeti svoje življenje. Eno je, kot da nič ni čudež. Drugo pa, kot da je vse čudež. Velja za kavo tam in tu, pa tudi za čudež vnebovzetja predsedniške kandidatke. Še en dokaz, da reklo Bog te nima rad za tiste, ki jih podpirajo bivši komunisti, ne velja. Bolj se mi zdi, da to velja za one, ki bi bili radi socialisti, socialni demokrati in včasih tudi povsem preprosti kristjani, ko opazujemo, kako poteka boj za oblast. Bo treba le verjeti Jezusu, ko nas pomiri s temile besedami: »Oče, odpústi jim, saj ne vedó, kaj delajo.«

Ne me basat', da je tako. Dobro vedo. Pa Jezušček tudi. Po moje si ne more kaj, da bi se ne spomnil na tisto misel Ronalda Reagana, da imajo v peklu res lepo razvit komunizem, ki potrpežljivo čaka na svoje. Manjši problem pa je, da na poti v svoj pekel tam doli popotniki malo poskrbijo, da imamo nekaj pekla tudi mi, tu gori. Mi, ki nikoli ne bomo rekli, da če zmaga baba vražja, da bo kava še dražja, in da če zmaga poba z desnega roba, da nam je naenkrat biti blizu groba. Saj je res, da je malo čudno, a ne, ampak volili bomo sami, a ne?

Albert Einstein je še rekel, da je politika nekaj za sedanjost, matematična enačba pa za večnost. In da sveta ne bodo uničili tisti, ki delajo zlo, ampak tisti, ki jih gledajo, ne da bi kaj naredili. Sem pa zmeden, ker ko Sveto pismo povprašaš po volitvah, najdeš tole: »Srce modrega je na njegovi desnici; toda neumno srce je na njegovi levi.« Na srečo dodaja, da ko so pravični na oblasti, se ljudstvo veseli, ko pa vladajo krivični, ljudstvo žaluje.

Bo že, a ne. Pri nas namreč ni nič narobe, le narobe je prav.