Igrale so za sendvič in zabavo
Šentilj pod Turjakom je predel Mislinje, del občine, za katero se še kar malo prepirajo – bolj za šalo kot zares –, ali je to prvo naselje na Koroškem ali zadnje na Štajerskem. Med odbojkarji pa je ta predel dokaj dobro znan. Tudi med odbojkaricami: pol stoletja je namreč od takrat, ko so ustanovili žensko odbojkarsko ekipo. Ta deluje še zdaj. Nedavno so se ob polstoletnem jubileju zbrale številne nekdanje odbojkarice vseh generacij. Pisalo se je leto 1974. Zbor narodov Zvezne skupščine SFRJ je takrat razglasil novo zvezno ustavo, švedska skupina ABBA je zmagala na tekmovanju za pesem Evrovizije, na Portugalskem pa se je z revolucijo nageljnov končala fašistična diktatura. Mislinje, naselju ob istoimenski reki, svetovno dogajanje ni prav veliko vznemirjalo. Že na začetku leta 1974 se je po naselju razširil glas, da naj bi ustanovili žensko sekcijo (klub) Odbojkarskega kluba Mislinja. In so jo res!
Največji dosežki
• Igranje v 2. Jugoslovanski zvezni odbojkarski ligi
• 2-kratne pionirske prvakinje Slovenije
• 2. mesto pionirk na neuradnem državnem prvenstvu Jugoslavije
• 3. mesto v konkurenci kadetinj ŽOK Mislinja
• 7. mesto na olimpijskih igrah mladih v Clevelandu, ZDA
• Klub se redno udeležuje turnirjev na Hrvaškem, v Italiji, Avstriji, Srbiji in Črni gori, kjer dosegajo veliko odmevnih rezultatov
Kar sta začela, še živi
Na pobudo Mira in Milice Pruš, pa tudi Franca Gašperja in Vlada Odra, je bila namreč ustanovljena ženska odbojkarska ekipa (ŽOK Mislinja), ki je bila del Odbojkarskega kluba Mislinja. Ekipa je vzbudila veliko zanimanja za odbojko pri dekletih v kraju in širši okolici, saj je bil to edini skupinski dekliški šport. Poleg tega je bila takrat na šoli odlična ekipa talentiranih deklic in ne nazadnje dve za tiste čase zelo urejeni igrišči, kjer so lahko sproščale svojo energijo. Res pa je, da so bili takrat razmere primerne zgolj za rekreacijsko odbojko, ne pa za tekmovalno. Kljub temu da so dekleta premogla eno samo žogo, je bilo ogromno entuziazma in še več dobre volje, tako da so treningi potekali v vseh vremenskih razmerah. Takrat je vse temeljilo na amaterizmu, dekleta so trenirala zaradi veselja do športa in druženja, bile so zadovoljne, ko so po tekmi namesto honorarja dobile sendvič.
»To je pomemben del mojega življenja in življenja žene Milice. Bilo nama je v čast in še zdaj sva srečna, da sva lahko vstavila kamenček v ta mozaik,« pravi prvi trener ženske odbojkarske ekipe, danes 82-letni Miro Pruš, ki ga kličejo Fric. Dodaja, da je ponosen tudi na dejstvo, da »to, kar sva z Milico začela, v Mislinji še danes živi«. Nič manj ni ponosen niti na dejstvo, da sta se od mladih igralk takrat veliko naučila, morala sta poiskati veliko informacij, saj strokovne literature še ni bilo toliko kot zdaj. Navsezadnje je bilo, pravi, to tudi nekaj, kar ju je izpopolnjevalo zunaj poklica, ki sta ga opravljala.
Ne smuka, odbojka
Začetkov se rada spominja tudi prva kapetanka ekipe Anka Kunčič. »Zelo lepi spomini me vežejo na takratni čas. Veste, bile smo prijateljice in prava klapa. Nismo začele zaradi visokih rezultatskih ciljev, smo pa z izjemno požrtvovalnostjo in borbenostjo za vsako točko dosegle za tiste čase odlične rezultate – tudi igranje v drugi zvezni jugoslovanski ligi. Za vse naše uspehe je bil zaslužen trener Fric. Soigralke se me kot kapetanke niso bale, so me pa upoštevale,« pravi Kunčičeva, ki je do vstopa v odbojko smučala, ko pa je spoznala odbojko, se je v trenutku odločila zanjo. »Danes, po 50 letih, vem, da sem se odločila prav. Res mi ni žal!« še dodaja.
»Za odbojko v naših krajih se ni bati. Pred seboj je treba imeti le en cilj, vzgajanje mladih. Talenta je okoli nas dovolj, le prepoznati ga je treba in z njim delati,« je ob novembrskem srečanju odbojkaric v Vagonu v Mislinji, priljubljenem zbirališču odbojkaric več generacij, še dejal Pruš.
Za odbojko v naših krajih se ni bati. Pred seboj je treba imeti le en cilj, vzgajanje mladih.