Intervju z Danielom Popovićem: z Džuli romanca, s Slovenko poroka

V tednu, ki je zaznamovan s tekmovanjem za Pesem Evrovizije, smo obiskali Daniela Popovića. Kdo od generacije v najlepših letih se ne spominja njegove nepozabne Džuli, s katero je na izboru v Münchnu leta 1983 našo nekdanjo državo uvrstil na četrto mesto in osvojil srca milijonov Evropejk in Evropejcev. Medtem ko mnoge zmagovalne pesmi že kmalu pozabimo, Danielova Džuli ostaja hit še po 38 letih. In, kdo bi si takrat mislil, da se bo Črnogorec – njegova mati pa je Belgijka – dobri dve desetletji pozneje preselil v Slovenijo. K nam ga je leta 2005 pripeljala ljubezen. Z Aleksandro Popović zdaj 66-letni glasbenik živi v Domžalah.

Po 38 letih vaša Džuli ostaja velik hit. Je to le pesem ali je dekle s tem imenom v resnici obstajalo?
Ja, v resnici je obstajala, vendar ji ni bilo tako ime. Bila je neka poletna romanca v mojih rosnih letih, ko sem kot član benda Intuzijasti igral na terasi hotela v Črni gori. Tam je preskočila iskrica, pozneje sem to zgodbo uporabil za tekst in skladbo. Želel sem, da zveni lahkotno, iskreno in igrivo, verjetno je to pristnost začutila tudi publika in so jo zato tako hitro sprejeli za svojo. Še dandanes je hit.

Leta 1983 je na evrovizijskem odru zapel Džuli in postal legenda. FOTO: osebni arhiv

Se je vaše življenje po tem uspehu zelo spremenilo? Ste se vi spremenili, ko ste postali slavni?
Takšen, kot sem bil takrat, sem tudi danes. Slava me ni spremenila. Je bila pa ta nenadna megapopularnost, kot bi nekdo iz vrtca skočil direktno na fakulteto. Toliko stvari se je dogajalo okrog mene, s tako hitrostjo, da se mnogo tega nisem niti zavedal. Vsi okrog mene so bogato služili, tako s koncerti kot z avtorskimi pravicami, le sam sem vedno prejemal toliko, kolikor so me plačevali menedžerji. Bil sem res slaven tako v bivši Jugoslaviji kot v Evropi. Na Norveškem je še danes moj fan klub. Džuli so prepevali v ne vem koliko jezikih in prodana je v milijonskih nakladah.

Zelo pogrešate čase, ko ste bili najbolj slavni?
Še vedno sem slaven, samo ne tako popularen, v tem je razlika. Ne jočem za tistimi časi, vse, kar bi si želel, je edino to, da bi se čim prej lahko vrnil na odre. Pogrešam tudi pristnejše odnose in pravo spoštovanje glasbe in njenih ustvarjalcev. Če danes ne poznaš pravih ljudi, se težko prebiješ na sceno, in to me žalosti. Vedno slišite za ene in iste izvajalce, ker imajo za sabo močno ekipo, četudi nimajo tako kakovostne glasbe ... Vendar tukaj ne moremo nič.

Vas v Sloveniji še veliko sprašujejo o vašem največjem uspehu, vas ustavljajo na cesti?
Kamor koli grem, me ljudje prepoznajo, ne samo v Sloveniji. Lepo je videti, da me niso pozabili, da se želijo z menoj fotografirati, me prosijo za avtogram, kjer koli se pojavim, se obračajo za menoj ali pojejo Džuli. Vedno jim prijazno odgovorim, se jim nasmehnem in jim dam s tem vedeti, da mi je mar zanje.

Pa vas kaj moti, da vas vsi vedno sprašujemo samo o tej vaši uspešnici?
Ne, sploh ne, saj sem na Džuli zelo ponosen. Seveda je ta pesem moja osebna izkaznica, ki me spremlja vse življenje. Vsakdo, ki se resno ukvarja z glasbo, si želi imeti vsaj en takšen megahit, ki ga spremlja vse življenje. Sicer pa me sprašujejo vse mogoče, marsikaj jih zanima o meni in se skupaj z menoj spominjajo tistih časov, ki jih očitno marsikdo pogreša.

Aleksandra se je kot deklica zaljubila v megazvezdnika. FOTO: osebni arhiv

Manj je znano, da ste tudi avtor in izvajalec drugih uspešnih pesmi. Recimo, vaša je tudi O ne, Cheri!
Res je, napisal sem tudi mnoge uspešnice za mnoge znane izvajalce, na primer za Sendi, Željka Joksimovića, Mineo, Severino, Željka Bebka, Jasno Zlokič, Jasmina Stavrosa. In res je, sem tudi avtor slovenskega hita O ne, Cheri iz leta 1983, ki ga je pozneje prepevala skupina Rendez Vous. Nekateri to vedo, večinoma pa res ne, zato lahko povem še vašim bralcem. Gre za nedokončano zgodbo oziroma spor med menoj in Đorđem Novkovičem. On je to zadevo speljal tako, meni pa je pomembno, da jaz in mnogi drugi vemo, kaj je resnica. Ne nazadnje imam o tem tudi vso dokumentacijo.

Zelo zanimiva je vaša življenjska zgodba. Ste ostali v Sloveniji samo zaradi ljubezni do Aleksandre?
Kakšen bi bil po vašem mnenju lahko drug razlog? Seveda je za to, da sem tukaj, edini razlog ljubezen do nje, potem pa še ljubezen do Slovenije, ki sem jo že prej mnogokrat obiskal in se mi je zasidrala v srce.

Vajina zgodba z Aleksandro je zelo lepa, kot iz pravljice. Kot dekle se je zaljubila v vas in vas spoznala na koncertu. Kaj bi rekli zdaj, 16 let po poroki?
Najina zgodba je res skoraj pravljična. Šele pozneje, ko sva se že poznala in so mi drugi povedali, sem izvedel, da je bila kot mnogo drugih deklet, ki so me spremljale na Pesmi Evrovizije, do ušes zaljubljena vame. Poznala je vse moje pesmi, imela je vse moje slike, plakate, kasete in baje je svoji mami enkrat v šali rekla, da bom nekoč njen mož. Kdo bi si mislil, da jo je usoda res pripeljala k meni in z mano pred oltar. Najino zgodbo lahko opišem z enim od refrenov svoje pesmi, ki pravi – hej moja draga i najdraža, hej moja prva i poslednja, ja tebe tražim u nočima, sam sa gitarom na leđima. Domišljijo prepuščam vam ... (smeh)

Že dolgo se trudite, da bi pridobili slovensko državljanstvo. Ste razočarani, ker toliko časa traja? Imate zato kot glasbenik v Sloveniji večje težave kot domači glasbeniki?
Vlogo za slovensko državljanstvo sem že pred leti oddal, pridobil vso potrebno dokumentacijo, celo tu naredil mednarodni vozniški izpit pa izpit iz slovenskega jezika, vendar mi že 14 let nagaja nekdanja žena, s katero sem v sodnem sporu, in to mi onemogoča pridobitev slovenskega državljanstva. Ne bo ji uspelo, v kratkem bom znova dal vlogo zanj. Menim, da si ga po 15 letih življenja v Sloveniji zaslužim bolj kot marsikdo, ki ga ima, pa tukaj sploh ne živi. Prepričan sem, da lahko kot umetnik veliko prispevam državi, v kateri živim, sem ji lojalen in jo imam za svojo domovino. Če bi imel državljanstvo, bi lahko s ponosom napisal pesem za slovenskega predstavnika na Pesmi Evrovizije. V veliko čast bi mi bilo zastopati Slovenijo, ali kot izvajalec ali kot avtor pesmi drugega izvajalca. Še vedno ustvarjam hite in vem, kakšno pesem moramo poslati na Evrovizijo. Seveda vsako leto na Evroviziji držim pesti za Slovenijo.

Medtem ko tu živite umirjeno, vas na Hrvaškem, v Srbiji in Črni gori vseskozi blatijo v medijih. Zakaj?
Vse se je začelo leta 1991, ko se je začela vojna v Jugoslaviji. Takrat se je odvijala Jugovizija v Sarajevu in prvič sem zastopal Hrvaško s pesmijo Ma daj obuci levisice. Vodil sem vse do zadnjega žiranta, ki je bil iz moje domovine, Črne gore. Prav on je dal odločilne točke, ki so me potisnile na drugo mesto – za eno točko. Na Evrovizijo v Rim je odšla predstavnica Srbije in zasedla zadnje mesto.

Obnorel je tudi Nemčijo in bil reden gost v reviji Bravo. FOTO: osebni arhiv

Takrat je pravzaprav šlo za narodnostno vprašanje in ne za glasbo?
Ja, bilo je zelo napeto ozračje in že se je močno čutilo sovraštvo med narodi. Spomnim se, da smo na enem zaslonu spremljali glasovanje, na drugem pa gledali, kako so tanki zavzemali mesto. Istega leta je isti žirant, ime mu je bilo Rade Kekovič, v enem od intervjujev javno priznal, da so mu na samem glasovanju zagrozili, da je moral spremeniti točke in s tem potek glasovanja in končni izid, ki me je stal še eno uvrstitev na Eurosong. To ga je tako bremenilo, da je povedal resnico, vendar je bila škoda že narejena. Ker sem po očetu Črnogorec, po mami pa Belgijec, so mi čez noč prekinili veljavno dosmrtno pogodbo z Jugotonom in prepovedali predvajanje na televizijskih in radijskih postajah. Še včeraj so me nosili po rokah, nato sem nenadoma postal sovražnik, persona non grata, nezaželena oseba. Nikoli se nisem politično opredeljeval, ker me to ne zanima, ukvarjal sem se izključno z glasbo, vendar je bilo to zame zelo težko obdobje. Ker sem imel na Hrvaškem družino, sem molče trpel in se nisem oziral na provokacije. Še dandanes sem mnogim medijem trn v peti in komaj čakajo, da lahko kaj slabega napišejo o meni. Ne vem, zakaj je tako in kaj imajo proti meni. Edini razlog tiči v narodnosti. Zaradi tega nekorektnega odnosa medijev skrbno izbiram, komu bom dal intervju in komu ne, saj so mi povzročili toliko škode, da jim tega marsikdo ne bi oprostil. Le za Slovenijo in slovenske medije lahko rečem, da so do mene vedno korektni.

Življenje pa vam greni še nekdanja žena ...
Ja, zadnjih 14 let priliva olja na ogenj še nekdanja žena, ki si gradi kariero na mojem imenu s tem, da me pljuva, kadar koli se ji pokaže možnost za to. Ona ni nikoli delala. A zakaj sploh bi, če se lahko na moj račun dokoplje do svojih pet minut slave.

Kaj počnete te dni in kako prenašate epidemijo koronavirusa?
Dneve preživljam v studiu, ustvarjam novo glasbo zase in za druge izvajalce, med katerimi bi izpostavil dva novinca, ki bosta svojo kariero šele začela, in verjamem v njun uspeh. Eden je Nimet, javnosti že poznan kot tiktoker, drugi pa Robert Čehič, s katerim še izbirava ime za sceno. Epidemijo koronavirusa pa, tako kot ves svet, prenašamo težko. Glasbeniki in kulturniki že več kot leto dni živimo brez zaslužka. Hvalabogu, da se nismo okužili, ves čas smo upoštevali vse ukrepe, pred kratkim pa sva z ženo že prejela tudi drugi odmerek cepiva.