Alisa išče hlevarje
V Centru za konje s posebnimi potrebami Alisa v Praprotni Polici pri Cerkljah na Gorenjskem so novoletni ognjemet in pokanje petard preživeli brez hujših zapletov in škode. Varovanci so bili vznemirjeni, a ne toliko kot leto prej, ko so rakete švigale v neposredni bližini hlevov, polnih sena in ograd z živalmi. Večina domačinov je namreč bučno veseljačenje umaknila od centra.
Vodja centra Maja Gregorič je povedala, da ji je tudi tokrat uspelo dobiti nekaj prostovoljcev, ki so pomagali miriti konje, da so ti lažje preživeli nekaj ur pred novim letom in po njem. Dežurstvo so začeli že malo po 18. uri, končali pa po drugi uri naslednjega dne. Pohvalila je tudi dobrotnico Simono Šanc, ki je centru spet podarila Bachove kapljice, s katerimi že več let uspešno pomirjajo konje in jim zmanjšujejo stres ob pokanju. Podobno kot druge živali jih poki vznemirjajo precej bolj kot ljudi, saj tudi slišijo bolje od nas.
Gregoričeva pa je bila najbolj vesela, da so še pred silvestrovim dokončali zimski boks za Bartiro in Carlosa, ki od vseh konj v centru najtežje prenašata hrup ognjemetov in petard. Stara ograja ju najbrž ne bi več zadržala in lahko bi pobegnila in se v paniki celo poškodovala. Zato se ob tej priložnosti zahvaljuje vsem, ki so jima pomagali urediti hlevček.
Iščejo hlevarje
Maja Gregorič je priznala, da je kot glavna oskrbnica konj že na koncu z močmi, saj dopoldne dela v službi, popoldne in zvečer pa še v centru. Žal ji ne uspeva dobiti treh hlevarjev, kolikor bi jih potrebovali za oskrbo nekaj manj kot 20 varovancev.
Delo zahteva precej fizičnega napora in moči, naporen pa je tudi delovnik. Hlevar ali hlevarka bi namreč morala za daljše časovno obdobje prihajati trikrat na teden: zjutraj za šest ur ali popoldne za pet, tudi konec tedna. Vsak bi moral izpolnjevati še precej zahtevne pogoje: poleg ljubezni do živali mora imeti izkušnje pri delu s konji, biti mora izjemno natančen, samoiniciativen in prilagodljiv, poznati mora osnovne bolezni konj. Prednost bi dali veterinarskim tehnikom in študentom veterine pa tistim, ki imajo lasten prevoz in so pripravljeni na enomesečno uvajanje in spoznavanje konj, zaželeno pa je tudi poznavanje osnov naravnega konjarstva.
Ker zanimanja ni, so v centru zdaj pripravljeni sprejeti celo človeka, ki bi ga vsega poskušali tudi priučiti. Kot so zapisali na svojem profilu na facebooku, bi sprejeli celo tiste, »ki nimajo toliko izkušenj, a so se pripravljeni učiti, delati, imajo dve pridni roki in kondicijo za fizično delo«. In dodali, da centru zaradi pomanjkanja kadra grozi zaprtje. A ne le zaradi treh manjkajočih hlevarjev, temveč tudi zaradi vse dražje hrane, nastilja in vsega, kar potrebujejo za oskrbo večinoma zelo bolnih živali s posebnimi potrebami. Radi bi dobili nekoga, ki bi jim redno in poceni dostavljal grobo smrekovo žaganje za konjski nastilj (nekaj prejšnjih dobaviteljev jim je dobavo odpovedalo brez pojasnil), pa seno ... Čeprav se je centru javilo nekaj ponudnikov, pa so tako oddaljeni, da bi previsoki stroški prevoza povsem izničili strošek poceni ali celo podarjene surovine. Žal se je večina nujnih stvari za delo centra podražila za od dva- do trikrat, česar neprofitno društvo ne more pokriti s prispevki dobrotnikov oziroma z delom prostovoljcev. Zadnji so med drugim že decembra lani popravili ograjo maneže, ki jo je podrlo lansko avgustovsko neurje.
