Italija bi gradila najdaljši viseči most na svetu

Kadar s čim odlagajo v neskončnost, Italijani rečejo, da se bodo stvari lotili, ko bo zgrajen most čez Mesinsko ožino. Sanje o povezavi celinske Italije s Sicilijo segajo še v čas starih Rimljanov, ko je konzul Metel povezal sode in hlodovino, da bi premaknil 100 bojnih slonov iz Kartagine v Rim, ter so od tedaj zaživele že v nešteto oblikah. Od ideje o mostu do predloga o predoru, a premaknilo se nikoli ni nič. Do zdaj, ko je morda vendar prišel sveti Nikoli in bi znala prva lopata, ki bo naznanila začetek gradnje najdaljšega visečega mostu na svetu, zasekati v zemljo že julija 2024.

Predvideni so trije pasovi v vsako smer in tračnice po sredini. FOTO: WeBuild

Načrt za megalomanski projekt mostu, ki bi se z dolžino 3,2 kilometra pel prek Mesinske ožine, je bil skovan pod vlado premierja Silvia Berlusconija, zdaj pa ga je oživil italijanski minister za promet in infrastrukturo (in podpredsednik italijanske vlade) Matteo Salvini. Prepričan je, da bi most delal čudeže za italijansko gospodarstvo, poleg tega pa so po letih raziskav, načrtovanja in sanjarjenje zdaj prišli do točke – tako vsaj rad govori –, ko »bi bilo zgraditi ga celo ceneje kot ga ne zgraditi«. Od leta 1965 se je v študije in raziskave namreč steklo že 1,2 milijarde evrov javnega denarja! Gradnja bi sicer stala 4,5 milijarde evrov, še 6,75 milijarde pa bi potrebovali za spremljajočo infrastrukturo na obeh straneh, ki vključuje obnovo ceste in železniške povezave, gradnjo terminalov in delo na morskem dnu.

Mafija in potresna črta

Sanje o povezavi celinske Italije s Sicilijo prek Mesinske ožine živijo že od starorimskih časov. FOTO: Getty Images

Gradnja mostu je bila leta 2006 dodeljena konzorciju pod vodstvom italijanskega podjetja Salini Impregilo, danes je to WeBuild. A so bili s padcem Berlusconijeve vlade tega istega leta pokopani tudi načrti zanjo, saj se je ta novemu premierju Romanu Prodiju zdela potrata denarja in okoljsko tveganje. Potem so projekt poskušale obuditi številne naslednje vlade, a korak naprej je uspel šele sedanji, ko je ministrski stolček zasedel Salvini. »Tisti, ki mu je bila gradnja zaupana leta 2006, bo najverjetneje nadaljeval projekt,« je dejal Salvini, Michele Longo iz podjetja WeBuild je pristavil, da lahko dela začnejo takoj po podpisu obnovljene pogodbe. Pričakuje, da jim bo dodelava načrta vzela osem mesecev, most pa da bi bil lahko dokončan v šestih letih.

Realizacija mesinskega mostu še nikoli ni bila tako na dosegu roke, a bo vendar morala preskočiti še kar precej izzivov. Eden od teh je nagnjenost južne Italije h korupciji, s sicilijansko Coso Nostro na eni in kalabrijsko 'Ndrangheto na drugi strani. »Ne bojim se, da bi se v projekt infiltriral kriminal. Zagotovili bomo, da bodo na projektu delale najboljše italijanske, evropske in globalne družbe. Nadzorna telesa pa bodo pazila, da bo šel prav vsak cent v gradnjo mostu in nikamor drugam,« je samozavesten Salvini.

A tudi če jim bo uspelo mafijska vpletanja zamejiti, bodo morali premagati precejšnje, morda celo zahtevnejše geofizične težave. Mesinska ožina namreč leži vzdolž tektonske prelomnice, kjer je v katastrofalnem potresu leta 1908 umrlo 100.000 ljudi, posledični cunami pa je razdejal tako sicilijansko kot kalabrijsko obalo. Za piko na i pa še nemirno morje z močnimi tokovi, ki so vidni celo iz vesolja in se spreminjajo na šest ur. A prvotni načrt podjetja WeBuild je vse to menda vzel v zakup ter predvideva konstrukcijo, ki bi zdržala vetrove, ki divjajo tudi s 300 kilometri na uro, vzdržal pa naj bi tudi potres do 7,5 stopnje. V vsako smer bi tekli trije pasovi, dva vozna in en reševalni, po sredini pa tračnice. Po mostu, ki bi se dvigal 74 metrov nad morjem, bi se vsako uro lahko peljalo 6000 avtomobilov in tovornjakov ter vsak dan še 200 vlakov.