Jana Šušteršič: Za rojstni dan si kupim balone

Od zmage na velikem glasbenem šovu nismo kaj veliko slišali o njej, zdaj pa nas Jana Šušteršič razveseljuje s svojo prvo samostojno pesmijo Vse, kar imam. Na odrih je od sedmega leta in tam se počuti najbolj domače, kot vokalistka in pianistka je nanizala že okoli 2000 nastopov. Svojo strast prenaša tudi na več kot 30 učencev in učenk različnih generacij. V osrčje Ljubljane pride 39-letna pevka s svojim najboljšim prijateljem, to je psiček Dio. Pove, da ima za sabo dolg dan. »Dnevi se zdijo včasih kar prekratki. Vse se vrti okoli predstavitve nove pesmi Vse, kar imam, nastopov, mojih učencev in psa. Trudim se vse spraviti v ravnovesje.«

Ravno takrat so na Prešernovem trgu postavili jelko, zato me zanima, ali ima rada božično vzdušje: »Priznam, da sem v zadnjih letih med prvimi, ki postavijo smrekico. Doma poslušam božične pesmi Elle Fitzegarld in se v času praznikov počutim kot otrok. Starejša ko sem, več mi pomenijo takšne stvari. Za rojstni dan sem si sama začela kupovati balone. To se zgodi, ko malo preskočiš normalno otroštvo,« se nasmeji. »Sicer pa so za nas glasbenike zadnji meseci v letu vedno najbolj aktivni in tistih nekaj prostih dni poskušam res popestriti s prazničnim vzdušjem.«

Mala orientalka

Jana se v šali opiše, da je čistokrvni mešanček. »Če sem pa res! Po mojih žilah se pretakajo Srbija, Slovenija, Hrvaška, Makedonija, Grčija, Italija, Nemčija ... Moj trenutni dom je Slovenija in tukaj izjemno uživam.« Imela je razgibano življenjsko pot: rodila se je v Sloveniji, nekaj let živela v Libiji, odrasla v Srbiji, študirala v Združenih državah Amerike, doštudirala v Španiji in se potem predstavljala po glasbenih odrih v Srbiji in Sloveniji.

»Name je zagotovo največji vtis naredila Srbija, kjer sem živela od 4. do 25. leta. V meni so njena energija, temperament, duša ... Vsak delček poti v mojem življenju je pustil svoj pečat in me oblikoval v to, kar sem. Pravijo, da sem mala orientalka, saj obožujem orientalsko hrano, dišave, torej vse, kar je povezano z orientom. Obožujem reggae, ker so ga ogromno poslušali v Libiji, ko sem tam živela. V Ameriki sem najbolj uživala v tamkajšnji odprtosti, raznolikosti, hitrosti, možnostih, ki letijo z vseh strani – če si tudi sam aktiven in dober v tem, kar delaš, in če jih znaš prepoznati in zagrabiti. Počutila sem se zares sprejeto, podprto in polno navdiha kot še nikjer; take so izkušnje z Berkleeja, tam se se zares počutila kot doma. Španija je zgodba zase,« pripoveduje.

»V Sloveniji se mi je po letih odraščanja drugje končno uspelo globlje povezati s svojo družino in sprejeti dosedanje izkušnje, si postaviti življenje, v katerem uživam, svojo mirno in kreativno oazo. S celotne poti mi je najbolj všeč to, da na vse ljudi gledam enako. Leta in leta obkrožena z ljudmi z vsega sveta sem zares začutila, da smo v osnovi vsi eno – edina razlika je v tem, kako se je življenje poigralo z nami, da smo bili rojeni tam, kjer smo, v okoliščinah, v kakršne smo bili dani.« Navdušeno doda: »Všeč mi je življenje, hvaležna sem za vse izkušnje, ki so me izoblikovale, in odprta za nove, ki prihajajo.«

Namesto igrač ponve

Letos Jana slavi dvajseto obletnico petja in trideseto udejstvovanja v glasbi, če izvzamemo čase klasičnega klavirja. »Že od najmlajših let je bilo jasno, da ima glasba v mojem življenju posebno mesto. Namesto z igračami sem se igrala z improviziranimi bobni iz ponve in kuhalnic, ure in ure sem prepevala z dezodorantom in se gledala v ogledalu na omari. Na posnetku iz Libije, ko sem bila stara tri leta, sva zapeli z mami in sem jo kar vmes prekinila: Nemoj ti, ja ću,« se ob pripovedovanju nasmehne.

V zadnjih letih sem med prvimi, ki postavijo smrečico, poslušam božične pesmi Elle Fitzgerald in se počutim kot otrok, pravi pevka. FOTO: Igor Modic

»Pri sedmem letu se je vse obrnilo na glavo – že v osnovni šoli sem nizala internacionalne klavirske nagrade, 17 let sem bila stara, ko sem se vpisala na akademijo za glasbo na klavir, par mesecev pozneje začela rokenrolati s skupino Neverne bebe, s katero sem imela približno 760 nastopov, med drugim smo odprle koncert za Lennyja Kravitza. Nato sem vse to zapustila, da bi se prvič šla učit petja. Na glasbeni šoli Berklee so me vprašali, kaj počnem tam z vso svojo dotedanjo biografijo. Moja glasbena pot je bila vsekakor nestandardna, a je ne bi zamenjala za vse zlato tega sveta.«

Leta 2014 je postala zmagovalka šova Slovenija ima talent in ravno ta zmaga jo je postavila na zemljevid slovenske glasbe. »To tekmovanje je bilo zame kar stresno, priznam. Ogromno stvari v mojem življenju, profesionalnih in osebnih, je bilo odvisnih od tega, ali bom zmagala ali ne. Vsi v oddaji in gledalci pa so bili tako podpirajoči in čudoviti, da mi je uspelo stres premagati in zmagati. Hvaležna sem za to izkušnjo, vse te ljudi in vse, kar je zmaga v oddaji prinesla s sabo.«

Prava duša zapela pesem

Pred kratkim nam je predstavila svojo prvo skladbo Vse, kar imam, ki je nastala pred desetimi leti. »Pesem je imela zanimivo pot do mene. Čakala me je, a ne v mojem predalu. Napisala sta jo čudovita prijatelja Nermin Puškar in Eva Klinc in je po čudni igri življenja pristala najprej v mojem ušesu, nato v srcu in potem v rokah,« se srčno nasmeji. »Najbolj srečna in čustvena sem bila, ko sta po finalnem poslušanju pesmi v studiu pri producentu Mahirju Sarihodžiću avtorja rekla: Prava duša je zapela najino pesem!«

Danica Lovenjak in Jana Šušteršič FOTO: Igor Modic

Najbolj srečna bo, če bo vsak, ki sliši to pesem, v svoji glavi in srcu videl svoj film. »Mene je pri skladbi najbolj objela njena nevsiljena iskrenost. Pristna in nepopačena enostavnost. Na začetku sem k skladbi pristopila kot k ljubezenski pesmi, do konca snemanja pa me je spomnila na to, koliko različnih plati lahko ima ljubezen. V studiu so se mi pred očmi bliskali moj kuža, partner, mami, oče, jaz v ogledalu v težkih časih … Spomnila me je na to, kako hitro čas beži in kako premalokrat povemo drug drugemu, koliko si pomenimo. Žal tudi sebi premalokrat. Sporočilo je: ljubezen, ljubezen, ljubezen.«

Posebno vlogo v nežnem videospotu je dobil njen psiček. »Dio je ena od mojih največjih sreč v življenju. Pravijo, da sem ga rešila, v bistvu pa sva rešila drug drugega. Enostavno sva si bila namenjena. Zagledala sem njegove oči na eni od spletnih strani, kjer pomagajo psom iz zavetišč, in v meni ni bilo niti malo dvoma, ali delam prav, ali bom zmogla. Dan, ki se začne z njegovim smrčkom, veselim repkom, je najlepši v mojem življenju. Z veseljem do vsega, z radovednostjo, prijaznostjo do vseh, s svojo pogumnostjo me je spomnil na svojo.« Na koncu razneženo doda: »Najraje na svetu ga imam, vsi bi se lahko veliko naučili od živali.«