Venera, drugi planet našega Osončja, Zemljin sestrski planet, zvezda Danica ali Večernica, kakor so ji nekoč pravili, že od nekdaj buri domišljijo zvezdogledov. Starogrški filozof, matematik in mistik iz 6. stol. pr. n. št. Pitagora velja za prvega, ki je prepoznal jutranjo in večerno »zvezdo« kot eno nebesno telo, čeprav je mislil, da obkroža Zemljo. Ko je Galileo Galilej v zgodnjem 17. stoletju opazoval Venero, je spoznal, da prikazuje podobne faze kot Luna, kar pa bi bilo nemogoče, če bi tako Sonce kot Venera obkrožala Zemljo; iz tega je sklepal, da se tako Zemlja kot Venera vrtita okoli Sonca. A do 20. stoletja je bilo o Veneri dejansko odkritega le malo.

Računalniška podoba pokrajine okoli vulkana Maat Mons, ustvarjena s pomočjo radarskih posnetkov odprave Magellan in obarvana v skladu s posnetki sovjetskih odprav Venera 13 in 14. FOTO: Nasa

Planet je pokrit z neprozorno plastjo bleščečih se oblakov, zato njegovo površje iz vesolja ni vidno v vidni svetlobi. Venera ima od vseh zemeljskih planetov najgostejšo atmosfero, ki je sestavljena večinoma iz ogljikovega dioksida, zračni tlak na površini je 90-krat večji kot na Zemlji, temperatura pa niha od –45 do 500 stopinj Celzija, kar pomeni, da se v njeni atmosferi stali svinec. Njena tla so razbrazdana s številnimi udarnimi kraterji, iz tal se dvigujejo aktivni vulkani, ki bruhajo žveplo v atmosfero, tako da je podnebje daleč od prijetnega oziroma tropskega z oceani in močvirji, kakor so nekoč ugibali pisci znanstvene fantastike. Venera, ki nosi ime rimske boginje ljubezni, ni ljubeč planet; pravzaprav je bolj podoben svetopisemskemu peklu.

Premalo vode

Znanstveniki so dolgo ugibali, ali je bila Venerina atmosfera pred več milijardami let precej bolj podobna Zemljinemu ozračju, na njeni površini pa da so verjetno obstajale večje količine tekoče vode. Pobezljani učinek tople grede da je pozneje povzročil popolno izparitev prvotne vode, kar da je ustvarilo kritične ravni toplogrednih plinov v Venerini atmosferi.

Nasina sonda magellan je posnela doslej najnatančnejše radarske podobe Venere; barva je oranžna zaradi filtrov. FOTO: Nasa/JPL-Caltech/Reuters

A najnovejša astrofizikalna raziskava z britanske univerze Cambridge kaže, da je iskanje znakov izgubljenih oceanov na Veneri izguba časa. Kakor pravijo avtorji študije Tereza Constantinou, Oliver Shorttle in Paul B. Rimmer, med kipečo maso ogljikovega dioksida, ki tvori Venerino atmosfero, ni dovolj vodne pare, da bi bile domneve o tekoči vodi na njenem površju verjetne. Če bi bilo na planetu res toliko vode, bi Venerina podivjana topla greda povzročila neznosno vročino, vendar bi bila to bolj parna kopel kakor pa aktualne peklenske razmere.

»Teoriji (mokra in suha) temeljita na podnebnih modelih, mi pa smo uporabili drugačen pristop, ki temelji na opazovanju Venerine trenutne atmosferske kemije,« razlaga vodja študije Tereza Constantinou. Da bi Venerino ozračje ostalo stabilno, bi se morale vse kemikalije, ki so bile odstranjene iz ozračja, tudi obnoviti, saj sta notranjost in zunanjost planeta v nenehni kemični komunikaciji.

Posnetek površja, ki ga je leta 1981 naredila sovjetska sonda venera 13. FOTO: odprava Venera

Čeprav mislimo, da zemeljski vulkani večinoma bruhajo pepel, ogljikov dioksid in žveplove pline, je njihov glavni produkt pravzaprav para. Če ima Venera vsaj delček vode v svoji notranjosti, bi moralo nekaj te vode pobegniti na površje zaradi vulkanske aktivnosti. Toda razmere v Venerini atmosferi niso ugodne za dolgoročno preživetje vodnih molekul niti v plinastem stanju. Na podlagi opazovanj vesoljskih sond in pričakovane življenjske dobe različnih plinov avtorji študije menijo, da Venerini vulkani ne morejo bruhati več kot šest odstotkov vode. Iz tega sklepajo, da ima Venerina notranjost veliko manj vode kot Zemljin plašč, kar pomeni, da je njena voda s planeta pobegnila že zelo zgodaj.

Iskanje življenja

»Dokler ob koncu tega desetletja proti Veneri ne bomo poslali novih sond, ne bomo z gotovostjo vedeli, ali Venera lahko podpira življenje,« pravi Tereza Constantinou. »A glede na to, da verjetno nikoli ni imela oceanov, si je težko predstavljati, da bi sploh kdaj podpirala življenje, podobno Zemljinemu, ki zahteva tekočo vodo. Nekako je prav žalostno ugotoviti, da Venera ni bila nikoli planet, ki je bil veliko bližje našemu. A ne nazadnje je iskanje življenja koristneje osredotočiti na planete, za katere je verjetno, da bodo lahko podpirali življenje – vsaj takšno, kot ga poznamo.«