Jezikovni nasveti: Kadar velikega šmarna sonce peče, tedaj dobro vino v sod poteče
Marijino vnebovzetje katoliški in pravoslavni kristjani obhajajo 15. avgusta. Enega največjih krščanskih praznikov, veliki šmaren, slavijo že od apostolskih časov, na ta dan se spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. To dogmo je uveljavil papež Pij XII. leta 1950.
Tisti, ki se ukvarjajo z Marijo, se imenujejo mariologi, mariologija pa je teološka študija, ki poskuša povezati dogmo o Mariji z drugimi doktrinami religije; je katoliški nauk o Materi Božji. Pridevnik marijanski pa označuje pobožno čaščenje Marije, znana je stalna besedna zveza marijanska pobožnost.
Marija, Jezusova mati in žena tesarja Jožefa iz Nazareta, ima mnogo imen. Sveta Marija, Blažena Devica Marija, Mati Božja. V teoloških besedilih je Božji pisan z veliko začetnico, Devica pa je kot Marijin vzdevek vedno pisana z veliko, prav tako Mati in Blažena, Preblažena, Presveta. Zadnja dva izraza se nanašata na verovanje številnih kristjanov, da je Marija ostala devica tudi še po porodu. Številni protestanti nasprotno trdijo, da je imel Jezus več bratov in sester. Starogrško je Marija Mariam, hebrejsko in aramejsko Maryam, 'tista, ki jo Bog ljubi'. Pri nas poznamo različico Mirjam. V slikarstvu ima pogosto ime Madonna, italijansko ma' donna, v prevodu moja gospa. Še posebno veliko nazivov pa se najde v Litanijah Matere Božje.
Šmarna sta kar dva, mali in veliki šmaren. Ja, pisana z malo začetnico, ker praznik, ki ne izhaja iz svojilnega zaimka, ni pisan z veliko. Mali šmaren je Marijin domnevni rojstni dan, praznuje se 8. septembra. Od kod pravzaprav beseda šmaren?
Etimološki slovar nam razkrije njen razvoj. Šmaren ima pomen 'sveta Marija', po latinsko sanctae Mariae. Pridevnik sveti, ki stoji pred imeni svetnikov, je vedno pisan z malo začetnico. V hitri izgovorjavi se je že zdavnaj spremenil, obrusil v šent, iz tega se je zveza skrajšala v šmarijin, šmaren.
Tak po istem kopitu skrajšani prvi člen ima mnogo slovenskih krajevnih oziroma zemljepisnih imen, tista z začetnim š- so praviloma starejšega izvora kot tista, ki se začnejo s Sveti. Pa ne izhajajo vsi iz Marije, ampak za njimi stojijo še drugi svetniki. Naštejmo jih nekaj:
šmar-: Šmarata, Šmarjeta (iz svete Marjete), Šmarca (Mavricij), Šmarčna, Šmarje, Šmarješke Toplice, Šmarna gora (vsi Marija), Šmartinske Cirkovce, Šmartno (Martin).
In še veliko več jih je iz pridevnika sveti:
šen(t)-: Šenčur (Jurij), Šentanel (Danijel), Šentgotard, Šentjakob, Šentjanž, Šentjernej, Šentjošt, Šentjur, Šentjurij, Šentjurje, Šentlambert, Šentlovrenc, Šentožbolt, Šentpavel, Šentrupert, Šenturška Gora, Šentvid, Šentviška Gora
šem-: Šempeter
šm-: Šmatevž, Šmaver (Maver), Šmihel, Šmiklavž, Šmohor.
Največ pa jih je s pridevnikom Sveti, zapisano tudi Sv. Po 2. svetovni vojni so oblasti mnoge preimenovale iz ideoloških razlogov, po osamosvojitvi pa so večinoma dobili svoja stara imena nazaj. Sveti Lovrenc je postal Kompole, Nova Cerkev je bila nekaj časa Strmec, denimo. Prebivalci Voličine pa so preimenovanje nazaj v Sveti Rupert zavrnili na lokalnem posvetovalnem referendumu.
Kam pa spadajo Svečane, Svečina, Svetelka, Svetinci, Šempas, Šentilj, Šentovec …? Zanimive so te jezikovne uganke, a ne smemo razlagati kar po posluhu.
Pišite na lektura@slovenskenovice.si
Moni Malovrh, univ. dipl. slov.
