Jezikovni nasveti: Ni treba vedno napisati sam

Beseda sam je zaimek, s katerim poleg osnovnega pomena, da je kdo brez stikov (SSKJ), lahko izražamo marsikaj. Danes, ko je med jezikovnimi nasveti spet na vrsti stilistika, pa si privoščimo lahkotni premislek o tem, v katerih primerih bi bil stavek lepši, če bi ga izpustili.

Včasih, ko želi pisec – oziroma pogosteje gre za govorca, ki daje pišočemu intervju ali uradno izjavo – ostati čim bolj nevtralen, z besedo sam poudari, da je to le njegovo mnenje, njegova lastnost, navada in tudi da se ne čuti odgovornega za to, kakšen odziv bo to sprožilo pri drugih.

Ta raba je pravilna in jo v SSKJ še najbližje opisano najdemo pod točko 4: zaimek sam lahko poudarja pomen besede, na katero se veže: sam njegov nastop je bil izreden; minister je moral odstopiti, predsednik sam pa se je znašel v zelo neprijetnem položaju.

Pomena, ki ga mi iščemo, povsem natančno namreč ne opredeljuje noben jezikovni priročnik, pa tudi sicer je v taki rabi pomensko zelo šibek. V nekaterih primerih je torej zaimek sam zaradi lepše stilistike vendar bolje izpustiti. Pa pojdimo k samim primerom:

– Večina ljudi potuje z avtomobilom, sam pa se raje vozim z vlakom.

– Sam mislim, da je za to kriva občina.

– Sam nimam izpita za motor.

Kot vidimo iz primerov, sam lahko izraža tudi protivnost dejanja osebka v primerjavi z drugimi: Večina ljudi potuje z avtomobilom, jaz pa se raje vozim z vlakom.

Kdaj poskuša omiliti ostrost izrečenih besed, lahko pa bi ga tudi katera druga sredstva izražanja: Menim, da je za to morda kriva občina.

Ali pa z njim osebek poskuša nekoliko zakriti dejstvo, da ne bi bil toliko izpostavljeno: Izpita za motor nimam.

V nekaterih primerih lahko tovrstna raba nehote deluje tudi smešna ali nerodna: Sama hodim k maši. (Mar vendar nimate prijateljic?) Sam imam rad rdečo barvo. (Ni res, še marsikomu je všeč.)

Podobno, vendar ne tako pogosto, pisci oziroma govorci uporabljajo tudi prislov osebno.

Poleg osnovnega pomena, ko poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug, lahko sicer (v podpomenu) izraža tudi, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako. Če torej nismo dolžni uradno poudariti, kdo natanko bo izpeljal določeno dejanje v primerih kot: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo, lahko tako kot sam tudi osebno kdaj izpustimo oziroma smo pozorni, da ga v podpomenu ne zlorabljamo prepogosto. Recimo stavek Osebno me zelo skrbi, da ima večina prebivalstva zgolj skromno znanje lahko tudi bolj naravnost zapišemo tako: Zelo me skrbi, da ima večina prebivalstva skromno znanje.

Sama mislim, da tako ne bo prav nič manj prijazen. Osebno nam lahko pišete na lektura@slovenskenovice.si.

Maša Močnik, univ. dipl. slov.