Jezikovni nasveti: Posebnosti slovenskega jezika

Kakršno je človekovo življenje, takšen je tudi njegov jezik – zapleten in poln izjem, a zmeraj vreden spoštovanja.

V današnji jezikovni svetovalnici se bomo dotaknili posebnosti v zvezi z rabo števnika dva, dve: »Muči me vprašanje, zakaj je po novem (recimo v nogometu, kjer štejejo gole ali zadetke, ki so moškega spola) rezultat označen npr.: 'dve proti ena' in ne 'dva proti ena'.«

Za zadrego pri rabi števnika dva (moški spol) in dve (ženski in srednji spol) je kriva posebnost našega jezika, da pri golem štetju številke uporablja le kot značke, ki ne označujejo spola. Pri glavnih števnikih (samo do štiri) pa na spol pokaže, kadar je omenjen šteti predmet: npr. dva zadetka (moški spol) z eno žogo (ž. sp.). Tudi v rezultatu 2: 1 (dva proti ena) sta številki samo znački in ne določata spola štetega predmeta. To se vidi v tem, da 2: 1 lahko preberemo v ženskem spolu (dve proti ena) ali pa v moškem in ženskem spolu (dva proti ena).

Tudi bralka z gorenjskega konca sprašuje o dveh posebnostih našega jezika: Prva: Kdaj in kako rabimo besedi 'bliže' in 'bližje'? Druga: Kaj je pravilno – uporabiti zaimek 'midve' ali 'medve'; 'vidve' ali 'vedve'; 'onidve' ali 'onedve' v dvojini ženskega spola?

Da bomo bolje razumeli, kakšna je razlika med bliže in bližje, si prikličimo v spomin pravilo, da iz pridevnikov lahko izpeljujemo tudi prislove. Iz pridevnika lep, ki odgovarja na vprašanje kakšen (npr. lepo cvetje), lahko naredimo še prislov, ki odgovarja na vprašanje kakó (npr. Domá je lepó.). Do tu gre gladko, zapleti pa nastanejo, ker take prislove srečamo tudi pri pridevnikih v primerniku. Primer: primernik boljše (npr. boljše zdravje) ima tudi vzporedni prislov bolje (Bolje se počutim.). Slovenski pravopis iz leta 2001 dovoljuje, da prislov zapišemo na oba načina: (To mi je bliže/bližje.), pridevnik pa samo na edini pravilni način: bližje sorodstvo. Danes to razliko redko označujemo v zapisu, zato prislov bliže spremenimo kar v bližje. Ni pa narobe, če razliko označujemo v zapisu: bliže je prislov, bližje pa pridevnik srednjega spola v primerniku.

Pri osebnem zaimku midve spet srečamo prastaro dediščino. Takoj se vprašamo, kako je sploh nastala oblika midve, saj zaimek mi kaže na moške v množini, števnik dve pa na samostalnik ženska v dvojini, iz česar sklepamo, da to ne bo šlo skupaj. Ampak nekoč je šlo. Ljudje so rekli, da je ženski spol dovolj nakazan že v števniku dve, zato ga je odveč navesti še v zaimku mi. Tako se je namesto oblike medve uveljavila oblika midve, ki jo danes radi spremenimo v medve. Ker je oblika midve v živih govorih pogosta, je ne preganjamo. Slovenski pravopis 2001 dovoljuje rabo obeh oblik in ju piše skupaj.

Če naletite na kakšno težavo v zvezi z rabo jezika,
pišite na lektura@slovenskenovice.si.

Tamara Rojc, prof. slovenščine