Jezikovni nasveti: Še lepše so, Ponce, zdaj ko to vemo
Čudovito vreme nas vleče v naravo. Zadnje dni počitnic smo spet pohajali in vzdihovali po Zgornjesavski dolini. Ponce vsi poznamo, v dolini pod njimi navijamo za naše orle in orlice. Ostre vrhove imajo, Zadnja, Srednja, Visoka, Mala. Najbrž jih bom vedno gledala samo od spodaj ... A od kod ime Ponca? V slovarjih ni te besede, odkrili pa smo, da je ime iz izraza poldnica – ob določenem datumu je sonce opoldne točno nad Ponco. To smo prebrali v opombi v vodniku Rudolfa Badjure in na spletnem zemljevidu EU-projekta FLU-LED. Še lepše so, Ponce, zdaj ko to vemo.
Najlepši sprehod je po ledeniški dolini Tamar. Ime je dobila po ogradi za ovce, tamarju, tudi v slovarjih ima to razlago. Izhodišče je v Planici. Da ni to iz planinice, planin'ce? Tako meni tudi Badjura. Še ena krasna destinacija za sprostitev v naravi je Krnica. V slovarjih ima razlago tolmun, lesena posoda, del sadne stiskalnice in zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline.
Nad Rutami, ime je nastalo iz Rovt, danes je to Gozd - Martuljek, je veličastna Špikova oziroma Martuljška skupina. Špik ni najvišji v tej gorski verigi, je pa najbolj – špičast, od tod najverjetneje tudi njegovo ime. V vznožju te skupine sta dve krnici, Za Akom in Pod Srcem. Za Akom, mar ni to skrajno nenavadno? Naša radovednost je bila potešena po ogledu omenjenega zemljevida. Ak je izšel iz besede vak, ki pomeni drča. No, v slovarjih je ak drog z železno kljuko za plavljenje lesa. Po drči, plitvi vdolbini na strmem pobočju, pa so spravljali les v dolino. Oblika srca je dala ime delu Špika. Očitno sta Ak in Srce postala zemljepisni lastni imeni in sta zato z veliko začetnico.
Ko spoznavamo ledinska imena, se počutimo čisto majhni, saj se zavemo, da se ta prelepa Zemlja že dolgo vrti. V jezikoslovju so ledinska imena nazivi travnikov, pašnikov, gozdov. Frazem orati ledino pomeni delati prve, začetne korake, ki so običajno težki. Ledina je neobdelana zemlja, s travo zarasla njiva. Kar več krajev s tem korenom je pri nas.
Sicer pa so ledinska imena bogastvo naše nesnovne kulturne dediščine. To so nenaselbinska zemljepisna imena, nastala pa so, ko so predniki, kmetje, lovci, gozdarji, pastirji, poimenovali svojo okolico, da so jo lažje obvladovali, se orientirali po njej. Ohranjala so se iz roda v rod z ustnim izročilom in se zato vseskozi spreminjala.
Glede na geografske danosti oziroma namen in obliko terena ločimo različna poimenovanja: to so obdelovalne površine za gojenje kulturnih rastlin (polje, njive), travniki, senožeti, pašniki, gozdovi, vode, vzpetine, poti.
Za prednike je bila vzpetina, ki je imela obliko glave in so ji rekli Glava, edina, zato je bilo to njeno ime. Kjer so enkrat na leto kosili travnik, zlasti v strmini, so rekli senožet, ponekod je ženskega, drugod moškega spola. Danes imamo kraje Senožeče, Senožete, Senožeti. Pa še Senovo, Senik, Seniški Breg, Senovica, vsi so povezani s košnjo, senom.
Zanimivo je pregledovati tudi stara, hišna imena domačij, iz njih so izpeljani celo številni slovenski priimki. Morda tudi moj, vaš?
Pišite nam na lektura@slovenskenovice.si.
Moni Malovrh, univ. dipl. slov.
