Jezikovni nasveti: Spustimo smeh iz oklepajev
V skoraj vsakem zapisanem intervjuju, objavljenem v katerem od medijev, poskuša tisti, ki sprašuje, prikazati čustveno stanje, razpoloženje intervjuvanca tudi z opisom njegovih negovornih dejanj, da bi bralcem čim bolj približal vzdušje, v katerem je intervju nastajal. Že mnogo let v veliki večini primerov pišoči za to izbere opis nebesedne komunikacije, zapisan v oklepajih, največkrat je to smeh. Pri tem se pojavlja toliko slovničnih rešitev, kot je avtorjev intervjujev: (Smeh.), (Smeh), (smeh), pojavljajo se torej različice zapisa z veliko začetnico s piko na koncu ali brez in z malo začetnico, preglavice pa avtorjem povzroča tudi sama umestitev oklepaja s smejalnim tovorom v stavek: najsi je (Smeh) ali (smeh) zapisan pred končno ločilo znotraj stavka ali kot posebna stavčna enota, daje nekako neroden vtis in občutek, kot da ne spada tja. Vzrok negotovega motoviljenja s (smeh)- ali (Smeh)-om je v tem, da se smejanja tako ne zapisuje razen v didaskalijah dramskih besedil, kar pa intervju in citat v članku nista. Zapisujemo ga kot vse druge medmete, onomatopejsko, pri čemer se nam odpre široka izbira: haha, hihi, hehe, hoho in celo še kombinacije vseh, na primer ha, hehe, pa kombinacije z drugimi vzkličnimi medmeti, ki lahko že povsem natančno opišejo počutje intervjuvanca, na primer: uf, hehe ali oh, ah, hihihi. Pravilna sta oba načina zapisa, skupaj in narazen z vejicami: haha in ha, ha. Morda ni nepomembno niti, da je vizualna podoba v pisnih medijih objavljenega intervjuja mnogo lepša brez oklepajev, okrašena z verigami okroglih hohojev, širokih hahajev in cvilečih hihijev.
Zakaj torej velika večina avtorjev intervjujev izbere najbolj neroden in hkrati najbolj dolgočasen način? Morda se zdi praktična rešitev, kadar odgovori niso eno samo veselje, lesketanja solz, zardevanja, odmahovanja z roko se res pač ne da zapisati drugače kot opisno. Ali dovolj natančno z besedami ponazoriti kislega, bledega, zadržanega nasmeška. Pa vendar to ni izgovor, da ne bi, takrat, ko lahko, neki običajni smejalni akt zapisali z enim od medmetov, ki nam jih ponujata slovar in pravopis. Oglejmo si še primer zapisa smeha z medmetom v intervjuju, kot je bil objavljen, in kako bi bil isti odgovor videti z besedo smeh v oklepaju (mimogrede, kaj je slovnično pravilen zapis, tu niti ni pomembno, saj je tak zapis v osnovi napačen):
Nekaj vaših slovenskih oboževalk mi je reklo, da bi bili idealni za vlogo Tarzana zaradi vašega videza, dolgih las … Bi jo sprejeli?
– Ha, ha, ne, ne. Me pa tega doslej res ni še nihče vprašal, ha, ha.
– (Smeh.) Ne, ne. Me pa tega doslej res ni še nihče vprašal. (Smeh.)
Hi, hi, pri katerem ste se bolj iz srca nasmejali? Pišite nam na lektura@slovenskenovice.si.
Maša Močnik, univ. dipl. slov.
