Jezikovni nasveti: To niso prazne marnje
Zadnjič sem imela en tak dan, ki ni za nikamor. Že zjutraj me je hotela boleti glava, kava nikakor ni prijela, pa še sodelavci so si imeli toliko povedati, da jih nikakor nisem mogla preslišati. Koncentracija na nuli. In sem prisluhnila dvema. Sploh ne vem, o čem sta govorila, sem pa skoraj zagotovo ujela vsa mašila. Očitno sem bila zmožna sprocesirati samo najkrajše jezikovne enote.
Začela sem jih šteti in potem zapisovati. Vsaj lektorica v meni je postala spet prisebna.
Pogovor sta odprla s hja in jah. Lahko si mislimo, na kaj sta se nanašala ta dva medmeta. Recimo: »Kako gre?« »Hja, saj veš …« »Jah, kaj hočeš, tako je.«
Sledila sta ah in oh, ampak mislim, da nista izražala nič čudovitega, bolj v smislu: »Ah, kdo bi vedel,« in: »Oh, kaj šele bo.«
Bilo je tudi več členkov pač. »Duh časa, pač.« In mogoče, baje, sploh, vsaj. Zvenelo je kot kaka žalostinka.
Na vrsti je bilo nekaj spodbudnih sklopov »tako da« in »lej, ti povem« ter »mislim, a veš«. Odgovori so bili »Ja, kaj naj ti rečem«, »A ne?« in »No, zagotovo«.
Še dobro, da nam ni treba varčevati z besedami, tako kot z energijo in vodo. Ker v bistvu lahko veliko govorimo, in se izognemo odgovoru. Ali govorimo eno, mislimo pa povsem drugo. Včasih tudi čisto nič ne povemo ali pa moramo poslušati med besedami (brati med vrsticami). A vedno so tudi to sporočila. Že samo to, da smo z nekom spregovorili, lahko pove, da smo človeka opazili in ne prezrli, da vzdržujemo stik, da si prizadevamo za sožitje v družbi.
Seveda se lektorji v medijih ne srečamo pogosto z besedili, v katerih bi bilo toliko mašil, medmetov in členkov, saj se govorci potrudijo, ko se pogovarjajo z novinarji. Omenjeni besedni vrsti sta značilni za pogovorni jezik. Če prisluhnemo mladim, se včasih zdi, da poznajo pač in še nekaj besed, vsak stavek pa se konča, ja, s pač. Z »no, in potem« pa se pogosto začne nova poved.
No, poglejmo si medmet no, v SSKJ je zabeleženih 7 kontekstov rabe.
Za spodbudo, poziv rečemo: »No, na dan z besedo.« Izraža zadovoljstvo ob ugotovitvi: »No, vidiš, saj gre.« Ne popolnoma prostovoljna privolitev se sliši takole: »No, pa naj bo po vašem.« »No, saj sem rekla,« izkazuje nejevoljo ali zavrnitev. Ko se obotavljamo, imamo pomisleke, je to razvidno iz: »No, bomo videli.« Za podkrepitev trditve je nepogrešljiv: »No, tako hudo pa spet ni.« Z velelnikom izraža presenečenje, začudenje: »Glej ga no, si že tu.«
Včasih pa je lahko tudi sam: »No!« Pri nas doma se občasno sliši po nekaj zaporednih identičnih prošnjah (odnesi, prosim, smeti), ki so zaporedne prav zato, ker so neuslišane. Pospremljen je z dvignjenim prstom in nazorno izraža govorčevo razpoloženje. In po navadi deluje.
Jah, končati je treba, tako je, pač.
Pišite nam na lektura@slovenskenovice.si
Moni Malovrh, univ. dipl. slov.
