Jezikovni nasveti: Zakaj toliko naslavljanja
Tokrat naslavljamo vprašanje bralke Tine:
»/.../ Zadnje čase opažam, da se v medijih (v informativnih oddajah in v dnevnih časnikih, ko imajo besedo profesorji ali raziskovalci) vse bolj uporablja glagol naslavljati, vendar nikakor ne dojamem, kaj to sploh pomeni, in se mi zdi zelo moteče.«
Podala je tudi povedne primere iz članka, objavljenega v enem od slovenskih dnevnih časopisov:
1. Če ta družba ni zmožna nasloviti lastnih travmatičnih ozadij, mir morda ni in tudi v prihodnje ne bo mogoč.
2. Nenaslovljene kolektivne travme se ne samo prenašajo na naslednje generacije, temveč so kumulativne ...
3. Nenaslovljene travme preteklih generacij se ne prenašajo zgolj na ravni družbenega tkiva, temveč se prenašajo tudi na celični ravni ...
»Na koga bi morali nasloviti travmatična ozadja? Kaj to pomeni? So nenaslovljene nerešene?« se sprašuje.
Najprej poudarimo, da tudi sami opažamo naraščanje pogostosti rabe glagola naslavljati, kar potrdi vpogled v Gigafido, referenčni korpus pisne slovenščine. Število izpisov za prvo osebo ednine (naslavljam) ves čas narašča, od štirih primerov v letu 1991 do 382 leta 2017, do katerega seže arhiv. V 26 letih se je pogostost rabe torej povečala za skoraj stokrat. Preden se vprašamo zakaj, si oglejmo, od kod naslavljati prihaja. Etimološki slovar potrdi našo domnevo, da gre za kroatizem, izhaja pa iz besede slovo: »Prevzeto iz hrv., srb. náslov, kar je izpeljano iz naslòviti, prvotno 'nagovoriti'.« Dopuščamo pa tudi možnost, da gre za dobesedni prevod angleškega izraza to address something.
Ali je raba v zgornjih primerih pravilna? Kot je raziskala že bralka Tina, je v takem pomenu slovar sploh ne navaja, pravopis pa jo klasificira kot publicizem in jo zgolj odsvetuje.
V zgornjem prvem primeru bi bilo bolje stavek oblikovati tako: Če družba ni sposobna predelati lastnih travmatičnih ozadij … ali Če se družba ni sposobna ukvarjati/spopasti z lastnimi travmatičnimi ozadji … Opazimo, da je stilistično bolje napisan stavek pomensko mnogo bolj določljiv – in smo že pri vzroku za pogosto rabo izrazov, prenesenih iz tujih jezikov, ki imajo v našem nedoločljiv, ohlapen pomen in si ga lahko prejemnik prilagodi, tvorec besedila pa tako obdrži nekako bolj nevtralno držo. Po domače, ne deluje tako oster. Besedna zveza nepredelane kolektivne travme pomeni le eno, nenaslovljene travme pa so lahko: tiste, s katerimi se (morda) nismo (dovolj) ukvarjali, tiste, ki jih nismo preboleli, predelali, omenjali, obravnavali, ki jim nismo posvečali pozornosti … Prav imate, naša spoštovana bralka, pomena sploh ne moremo povsem določno razvozlati in namenoma je tako. Ob povečani dvoličnosti sodobne družbe lahko pričakujemo, da se bodo takšni izrazi še širili.
S svojimi vprašanji se lahko obrnete na lektura@slovenskenovice.si.
Naslovili jih bomo.
Maša Močnik, univ. dipl. slov.
