ČUJEČNOST IN MEDITACIJA
Joga in otroci: sproščeni, dobre volje, bolj osredotočeni
Saša Perpar je vodja Centra dobrih življenjskih praks Avocado v Logatcu, kjer med drugim poučuje igrivo jogo, namenjeno otrokom, na njej pa veliko pozornosti posvetijo tudi čuječnosti in meditaciji.
Odpri galerijo
Foto: LightFieldStudios/Getty images
Joga je celosten sistem, vpeljujete tudi čuječnost. Kako se otroci na to odzivajo?
Otroci vedo in čutijo zelo veliko stvari, ki smo jih odrasli že pozabili ali nekam globoko potlačili. Če čutijo, da lahko izrazijo to, kar nosijo v sebi, nimajo nobenih zadržkov več. Jezo na otroški jogi pogostokrat sproščamo z brcanjem v steno, zgrajeno iz mehkih joga blokov. Vpitje in stresanje telesa nista le dovoljeni, ampak k temu spodbujamo. Seveda smo spoštljivi drug do drugega in grobost nima na otroški jogi kaj iskati.
Zelo radi imajo tudi dotik. Spodbujam ga v obliki masaže, ki jo naredimo tako, da se igramo, da pečemo pico. Hrbet ležečega je testo, ki ga oblikujemo, razvaljamo, obložimo, spečemo in razdelimo na koščke. Ob tem se pogovorimo tudi o tem, do kod segajo osebne meje dotika, kako spoštljivo pristopamo do telesa drugega.
Kdaj pa so pripravljeni sprejeti meditacijo?
Na otroški jogi, ki jo poučujem, so stari od šest do 11 let. Meditacije se ne lotimo kar takoj, ampak postopoma. Najprej se učimo opazovanja svojega telesa, spoznavamo svet tišine in negibnosti. Mlajšim je včasih zoprno mižati in zato ob umirjanju najprej opazujejo okolico in druge otroke. Več mesecev je lahko naša meditacija zgolj opazovanje igrače, ki se dviga in spušča, ko trebušno dihamo.
Kdaj sedejo v meditativni položaj in umirijo svoje misli, je precej odvisno od skupine. Kako se odzivajo drug na drugega in kakšne občutke prinesejo s sabo. Težko bi rekla, da obstaja starost, ko je otrok pripravljen na meditacijo, pomembnejši so njegovo čustveno stanje, odzivanje na okolico in kakšno je trenutno počutje (je sit, je naspan, ga zebe …).
Kateri del meditacije ali čuječnosti jim je najtežje razložiti?
Meditacijo jim poskušam približati kot občutenje in ne z besedami. Začnemo postopoma, počasi, vsak konec ure nekaj minut preživimo v tišini, čim bolj pri miru, in ta čas podaljšujemo.
Čuječnosti, torej prisotnosti tukaj in zdaj, jih učim kot občutenje telesa. Recimo, sedimo po turško na blazini in zapremo oči (zelo veliko se jih boji zapreti oči, ker se jim zdi, da izgubijo nadzor nad dogajanjem, zato jih v to ne smemo siliti). Roke odložimo na kolena, dlani obrnemo navzgor. Potem pa si predstavljamo, da v dlaneh začutimo kepo snega, ki se na naših toplih dlaneh topi. To občutenje 'zadržimo' nekaj časa in zraven počasi in globoko dihamo. Ali pa si predstavljamo, da božamo nežen in topel kožuh svojega ljubljenčka. Ali občutimo težo navidezne pomaranče. Seveda se lahko igramo tudi z vonji – prikličemo vonj pravkar olupljene pomaranče ali pa mame, ko se stisnemo k njej, mokre zemlje, gozda po dežju. Otroci imajo zelo dober voh, po vonju si zapomnijo kraje, ljudi, dogodke. To si zelo preprosto prikličejo, taka vaja jim je blizu in radi sodelujejo.
Kakšen učinek imata na otroke?
Veliko staršev, ki jih motita otroška trma ali nezmožnost daljše koncentracije, mi že po nekaj obiskih pove, da so bolj sproščeni in dobre volje, zato bolje sodelujejo. Zadnjič mi je ena mama rekla, da počaka, da pride sin z joge, šele nato dela nalogo, ker jo naredi hitreje in bolje. Mislim, da je treba poiskati vzroke, zakaj je otrok trmast ali neosredotočen. Otroška joga in meditacija nista rešitev, če otrok ne sodeluje s starši ali učitelji. Sta pa orodje, da se umiri, opolnomoči in sprosti.
Ali lahko priporočite vajo, ki jo lahko starši z otroki izvajajo doma?
Predlagam, da se nežno privijeta drug k drugemu (v sedečem ali ležečem položaju) in začneta dihati globlje in umirjeno. Po nekaj ponovitvah zapreta oči in poskusita začutiti drugega. Opazujeta in se pogovarjata, kateri del telesa ima kdo topel ali hladen, ter to občutita. Kako kdo diši, do kod segajo podplati večjega in do kod manjšega. Skratka, na vse mogoče načine opazujeta svoji telesi in se ob tem dotikata. Otrokom zelo manjka fizična bližina staršev pa tudi čas, ko se nikomur nikamor ne mudi. Zato si za vajo vzemite veliko časa in se je ne lotevajte, če vas čakajo opravki, zaradi katerih ste nemirni. Otrokova starost je tu precej nepomembna. Že z zelo majhnimi lahko izvajamo to vajo, pa tudi najstniki, če jih ujamemo v trenutku, ko jim starši ne gremo na živce, so včasih razpoloženi za tako vajo.
Ali se bolje obnese vadba, pri kateri so starši zraven, ali se otroci počutijo bolj sproščene, ko so sami?
Izvajam oboje – družinsko jogo, kjer so starši z otroki na vadbi, ter igrivo jogo, kjer so obiskovalci le otroci. Oboje ima svoje prednosti. Otroci brez staršev so veliko bolj svobodni pri izražanju in delovanju. Zelo hitro se povežejo z drugimi otroki in skupina je bolj homogena. Če so na uri tudi starši, se bolj krepi odnos med otrokom in staršem, postaneta enota. Kar je fino, ker otrok opazuje, kako se vede oče ali mama, kako gibljiv je, ali se lahko hitro sprosti, oponaša ga pri globokem dihanju, veliko komunicirata z dotikom. Družinska joga je zelo dobra stvar, če se staršem zdi, da s z otrokom preživijo premalo kakovostnega časa, saj se pravzaprav ves čas joge skupaj igrata in se spoznavata. Teže je pri organizaciji, saj se v tem drvečem vsakdanjiku opravki redko tako sinhronizirajo, da lahko obiskujeta družinsko jogo.
Otroci vedo in čutijo zelo veliko stvari, ki smo jih odrasli že pozabili ali nekam globoko potlačili. Če čutijo, da lahko izrazijo to, kar nosijo v sebi, nimajo nobenih zadržkov več. Jezo na otroški jogi pogostokrat sproščamo z brcanjem v steno, zgrajeno iz mehkih joga blokov. Vpitje in stresanje telesa nista le dovoljeni, ampak k temu spodbujamo. Seveda smo spoštljivi drug do drugega in grobost nima na otroški jogi kaj iskati.
Zelo radi imajo tudi dotik. Spodbujam ga v obliki masaže, ki jo naredimo tako, da se igramo, da pečemo pico. Hrbet ležečega je testo, ki ga oblikujemo, razvaljamo, obložimo, spečemo in razdelimo na koščke. Ob tem se pogovorimo tudi o tem, do kod segajo osebne meje dotika, kako spoštljivo pristopamo do telesa drugega.
Kdaj pa so pripravljeni sprejeti meditacijo?
Na otroški jogi, ki jo poučujem, so stari od šest do 11 let. Meditacije se ne lotimo kar takoj, ampak postopoma. Najprej se učimo opazovanja svojega telesa, spoznavamo svet tišine in negibnosti. Mlajšim je včasih zoprno mižati in zato ob umirjanju najprej opazujejo okolico in druge otroke. Več mesecev je lahko naša meditacija zgolj opazovanje igrače, ki se dviga in spušča, ko trebušno dihamo.
Saša Perpar najraje poučuje najmlajše. Foto: osebni arhiv
Kateri del meditacije ali čuječnosti jim je najtežje razložiti?
Meditacijo jim poskušam približati kot občutenje in ne z besedami. Začnemo postopoma, počasi, vsak konec ure nekaj minut preživimo v tišini, čim bolj pri miru, in ta čas podaljšujemo.
Čuječnosti, torej prisotnosti tukaj in zdaj, jih učim kot občutenje telesa. Recimo, sedimo po turško na blazini in zapremo oči (zelo veliko se jih boji zapreti oči, ker se jim zdi, da izgubijo nadzor nad dogajanjem, zato jih v to ne smemo siliti). Roke odložimo na kolena, dlani obrnemo navzgor. Potem pa si predstavljamo, da v dlaneh začutimo kepo snega, ki se na naših toplih dlaneh topi. To občutenje 'zadržimo' nekaj časa in zraven počasi in globoko dihamo. Ali pa si predstavljamo, da božamo nežen in topel kožuh svojega ljubljenčka. Ali občutimo težo navidezne pomaranče. Seveda se lahko igramo tudi z vonji – prikličemo vonj pravkar olupljene pomaranče ali pa mame, ko se stisnemo k njej, mokre zemlje, gozda po dežju. Otroci imajo zelo dober voh, po vonju si zapomnijo kraje, ljudi, dogodke. To si zelo preprosto prikličejo, taka vaja jim je blizu in radi sodelujejo.
Kakšen učinek imata na otroke?
Veliko staršev, ki jih motita otroška trma ali nezmožnost daljše koncentracije, mi že po nekaj obiskih pove, da so bolj sproščeni in dobre volje, zato bolje sodelujejo. Zadnjič mi je ena mama rekla, da počaka, da pride sin z joge, šele nato dela nalogo, ker jo naredi hitreje in bolje. Mislim, da je treba poiskati vzroke, zakaj je otrok trmast ali neosredotočen. Otroška joga in meditacija nista rešitev, če otrok ne sodeluje s starši ali učitelji. Sta pa orodje, da se umiri, opolnomoči in sprosti.
Ali lahko priporočite vajo, ki jo lahko starši z otroki izvajajo doma?
Predlagam, da se nežno privijeta drug k drugemu (v sedečem ali ležečem položaju) in začneta dihati globlje in umirjeno. Po nekaj ponovitvah zapreta oči in poskusita začutiti drugega. Opazujeta in se pogovarjata, kateri del telesa ima kdo topel ali hladen, ter to občutita. Kako kdo diši, do kod segajo podplati večjega in do kod manjšega. Skratka, na vse mogoče načine opazujeta svoji telesi in se ob tem dotikata. Otrokom zelo manjka fizična bližina staršev pa tudi čas, ko se nikomur nikamor ne mudi. Zato si za vajo vzemite veliko časa in se je ne lotevajte, če vas čakajo opravki, zaradi katerih ste nemirni. Otrokova starost je tu precej nepomembna. Že z zelo majhnimi lahko izvajamo to vajo, pa tudi najstniki, če jih ujamemo v trenutku, ko jim starši ne gremo na živce, so včasih razpoloženi za tako vajo.
Ali se bolje obnese vadba, pri kateri so starši zraven, ali se otroci počutijo bolj sproščene, ko so sami?
Izvajam oboje – družinsko jogo, kjer so starši z otroki na vadbi, ter igrivo jogo, kjer so obiskovalci le otroci. Oboje ima svoje prednosti. Otroci brez staršev so veliko bolj svobodni pri izražanju in delovanju. Zelo hitro se povežejo z drugimi otroki in skupina je bolj homogena. Če so na uri tudi starši, se bolj krepi odnos med otrokom in staršem, postaneta enota. Kar je fino, ker otrok opazuje, kako se vede oče ali mama, kako gibljiv je, ali se lahko hitro sprosti, oponaša ga pri globokem dihanju, veliko komunicirata z dotikom. Družinska joga je zelo dobra stvar, če se staršem zdi, da s z otrokom preživijo premalo kakovostnega časa, saj se pravzaprav ves čas joge skupaj igrata in se spoznavata. Teže je pri organizaciji, saj se v tem drvečem vsakdanjiku opravki redko tako sinhronizirajo, da lahko obiskujeta družinsko jogo.
