Jožef Moscati, sveti neapeljski zdravnik
Zdravnik Jožef (Giuseppe) Moscati je v Neaplju umrl 12. aprila 1927. 16. novembra 1975 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, 25. oktobra 1987 pa Janez Pavel II. za svetnika.
Jožef se je kot sedmi od devetih otrok rodil 25. julija 1880 v Beneventu, v ugledni plemiško-meščanski družini: oče Frančišek je bil znan in ugleden odvetnik in sodnik, mati Rosa je bila iz plemiške rodbine de Luca dei Marchesi di Roseto. Krščen je bil 31. julija v župniji sv. Marka in je po italijanskem običaju dobil več imen Jožef Marija Karel Alfonz. Leta 1881 se je Jožefov oče z vrhovnega sodišča v Beneventu z družino preselil v Ancono, od tam leta 1888 v Neapelj. Tam je Jožef istega leta prejel prvo sveto obhajilo.
Frančišek Moscati je otroke vsak dan peljal na sprehod. Pri tem so se ustavili tudi v cerkvi, da obiščejo Jezusa, otroci, tudi Peppino, kot so klicali Jožefa, so bili zelo pobožni; starši so otroke vzgajali z ljubeznijo in modrostjo in jih kljub izobilju, v katerem so živeli, učili žrtvovanja in odrekanja. Osnovno in srednjo šolo je končal z odličnim uspehom, po očetovi smrti se je vpisal na medicinsko fakulteto v Neaplju. Avgusta 1903 je zaključil študij in postal doktor medicine, najprej se je zaposlil v bolnišnici Gli Incurabili, pozneje pa pomagal upravljati več bolnišnic in zdravniških društev. Bil je član kraljeve akademije za kirurško medicino, doktoriral je iz fiziološke kemije. Bil je prvi, ki je v Italiji uporabil inzulin za zdravljenje diabetesa.
Bil je predan bolnikom
Da bi se lahko v polnosti posvetil bolnikom in ubogim, se ni poročil. Kako zelo je bil predan bolnikom, se je med drugim pokazalo aprila 1906, ko je Vezuv začel bruhati žarečo lavo in pepel. Ogroženo je bilo naselje Torre del Greco, kjer je bila majhna bolnišnica; ljudje so bežali, bolniki pa so ostali. Moscati je odšel tja in organiziral reševanje bolnikov, ko so bili vsi na varnem, se je strop bolnišnice zrušil.
Leta 1911 je vodil delo za ustavitev kolere v Neaplju, med prvo svetovno vojno pa je, večkrat čudežno, pomagal 3000 ranjencem. Za čudežno velja tudi ozdravitev mladega železarja, ki je umiral za levkemijo. Mladeničeva mati je sanjala o zdravniku v beli halji, ki ga je prepoznala kot Moscatija. Kmalu zatem je njen sin ozdravel in se vrnil v službo.
Bil je dober diagnostik, z lahkoto in zanesljivostjo je znal ugotoviti, za katero bolezen gre. Zdravniki in bolniki so ga spoštovali zaradi znanja in vrlin, on pa je vse pripisoval bogu. Vsako jutro je šel k maši, naredil je zaobljubo čistosti in svoje delo opravljal ne samo kot poklic, ampak tudi kot poslanstvo.
Ni bil pohlepen, denar je dajal v dobrodelne namene, mnoge, zlasti revne, je zdravil zastonj. Na svojem domu je ure in ure sprejemal revne, ki si zdravnika niso mogli privoščiti, k receptu je pristavil še kakšen bankovec, da so lahko zdravila tudi kupili.
Ni bil pohlepen, denar je dajal v dobrodelne namene, mnoge, zlasti revne, je zdravil zastonj.
Ni dolgo živel. Bolan je bil le nekaj dni, 12. aprila 1927 je prejel zadnje obhajilo v življenju, obiskal nekaj bolnikov in nato umrl. Njegove posmrtne ostanke so tri leta pozneje prenesli v cerkev Gesu Nuovo, njegov grob redno obiskujejo pobožni romarji.
Goduje 12. aprila, je zavetnik biokemikov, zdravnikov in zdravniškega osebja ter samskih oseb.
