Komentar Dušana Malovrha: Jurčku bomo pomagali
»Vaš spomin ...« me moj pametni telefon vsake toliko spomni na trenutke minulih dni, tednov in let, ki sem jih ovekovečil s kamero. Na fotkah, ki mi jih je iz arhiva izbrskal v teh jesenskih dneh, je tudi več motivov iz gozda. V ospredju so gobe, jurčki, tistih nekaj, pač, ki sem jih našel v svoji karieri amaterskega nabiralca. In ker jih najdem bolj poredko, ta čudoviti dar narave seveda poslikam. No, letos pa jih skoraj ne snemam več. Poln poštni nabiralnik imam sporočil, slik in filmčkov, na vseh pa jurčki. Kapitalci v rokah ponosnih najditeljev, pahljače gobanov na mizah in pladnjih, kupčki v košarah, kilogrami v gajbicah … Povsod sami jurčki. Ne samo na Pokljuki, od koder so pred dnevi poročali o izbruhu (in plenjenju) stoletja. Tudi drugod po Gorenjskem, Cerkljanskem, Notranjskem, Dolenjskem, Posavskem hribovju … Da ne naštevam. Od ust do ust se oglašajo alarmi: jurčki so! Jurčki!
In res se zdi, da je v teh dneh dovolj že pomoliti nos v hosto, in ga imaš. Četudi se na lov odpraviš pozno popoldne, te še čakajo. Čeprav je rajon obiskalo za celo vojsko gobarjev, se ti še vedno nasmehnejo. Nasmehnejo kot sreča. Goban je najboljši po srcu in okusu. Človekov najboljši prijatelj. In ja, res zraste čez noč. In ne rase samo po dežju. Dobesedno, dejansko, preverjeno.
Za lisičkami, iz katerih babica naredi tako dobro čorbico, se nam še komajda zdi vredno skloniti. Marel, ki so ocvrte za mnoge boljše kot najbolj sočen zrezek, sploh več ne pobiramo. In koga brigajo oranžne sirovke, tako slastne na žaru ali v rižoti. Ko pa se nam jurčki kar sami ponujajo. Človeku se zdi, da jim mora pomagati in jih pobrati. Saj bi bil greh, če gobana, te ikonične gobe vseh gob, ne bi vzel s sabo domov, ako ga že uzrem, mar ne. Kdove kdaj bo spet taka super letina.
Lepo se ga očisti na licu mesta in položi v košarico, bognedaj plastično vrečko. Čeprav, s košarico je križ, zlasti za kvazimačote, ki jih je sram, če ne bo nič in se bodo vračali praznih rok. Korbice predstavljajo oviro tudi za gobarje, ki iščejo na višini in v strmini. Tam je včasih treba po vseh štirih – le kam naj si takrat zatlačim košaro? Ker ko ubrišem naslednjič, morda ne bo samo gležnjev zvin, s katerim sem še lahko odšantal do avta, ampak me bo moral izvleči gorski reševalec. Če mi ga bo še uspelo priklicati iz kotanje.
