Jure Kure kljubuje bolezni in vrača lesu dostojanstvo
Pred desetimi leti sva z ženo ostala brez službe. Vedel sem, da moram nekaj delati. Brez denarja ne gre. Svoje življenje sem zapeljal v križišče, kjer sta bili dve možnosti: ali kaj ustvarim ali pa se zapijem in umrem. Izbral sem prvo pot in začel delati,« dobrodušni 62-letni Jurij Kure iz Dolenjih Radencev v Poljanski dolini ob Kolpi pove o obdobju, v katerem je našel nov smisel življenja, začel boj z zahtevno boleznijo in prišel celo do športnega vrhunca.
Srčno in z občutkom
Pred desetimi leti sta z ženo Hermino ostala brez službe v Kometu. »Ni me pokolebalo. Ozrl sem se okoli sebe in začel delati. Še danes iz reke Kolpe pobiram kose lesa, kar s samokolnico jih vozim domov. Potem ta les posušim, čez leto ali dve pa iz njega naredim izdelek. Že ko ga poberem iz vode, začutim, kaj bi lahko naredil iz njega. Ljudje hodijo mimo, tega lesa niti ne opazijo, sam gledam malce drugače na ta svet in vse skupaj. V vsem vidim neki smisel,« pove o svojem odnosu do živega, tudi lesa. Tudi potrpežljivost je pomembna. »Tak les se pri meni suši dve leti. Pa nikoli na soncu, nikoli na prepihu. Sušiti se mora počasi in na zraku. Nepisano pravilo se glasi: en centimeter se posuši v enem letu. To je merilo. Les diha, je živo bitje. Ko se posuši, pa se ga lotim,« nadaljuje.
Zadnje desetletje dneve preživlja pretežno doma. »Ko hodim okoli hiše, vidim, kateri kos lesa je že suh. Pa ga primem v roke, se zagledam vanj in mu posvetim ves dan. Za posodo porabim tudi po 13 ur, odvisno od velikosti,« pove Jurij, čigar izdelki so na prodaj tudi v Ljubljani, v svojem Rokodelstvu Jurček pa najraje oblikuje izdelke iz orehovega lesa, kuhinjske deske, dolge tja do tri metre. »Oreh je doktor lesa, najbolj je stabilen, ne poka pa posebne strukture premore,« ga hvali.
Oreh je doktor lesa, najbolj je stabilen, ne poka pa posebne strukture premore.
Za namiznoteniško mizo
V namiznoteniških logih pa hvalijo Jurija. Učitelj Vinko Kobe ga je že v rani mladosti navdušil nad namiznim tenisom. Ljubezen je ostala do danes. »Možnosti za trening nisem imel, živeli smo na kmetih. A ko sem zbolel za parkinsonovo boleznijo, me je poklical Vinko Kurent in me pozval, če bi igral. Z veseljem sem sprejel izziv,« pove Jurij.
Kurent je vodja mariborske enote Društva Trepetlika in ambasador namiznega tenisa za ljudi s parkinsonovo boleznijo, ki je kronična in neozdravljiva bolezen osrednjega živčevja; povzroča jo propadanje nevronov v možganih, ki proizvajajo dopamin. Zdravijo jo z zdravili, ki lajšajo simptome, vendar bolezni ne ozdravijo. Pomanjkanje dopamina se kaže v sključeni drži, drsajoči hoji, manjši gibljivosti in vse pogostejših padcih bolnika. Za podaljšanje samostojnosti pri gibanju jim zdravniki že desetletja svetujejo, naj terapijo z zdravili nadgradijo z redno telesno vadbo in s tem upočasnijo napredovanje bolezni. Namizni tenis je več kot primeren za to.
Jurij se z boleznijo bori že 12 let. Igral je že na treh svetovnih in štirih evropskih prvenstvih in enih balkanskih igrah, lani pa je prišel na svoj račun na 5. svetovnem prvenstvu za parkinsonove bolnike v Laškem. V igri dvojic je bil z Maksom Butulenom srebrn. »Tole kolajno sem čakal več kot 48 let. To je vrhunec moje športne kariere in hkrati spodbuda za naprej!« ne skriva sreče namiznoteniški navdušenec, ki je 20 let igral tudi v hrvaški ligi, sprva za Dugo Reso, potem pa Ogulin. Jurij je član NTK Krka, kjer nad njim bdi in mu pomaga trenerka Manca Fajmut, podpirajo ga v NTK Bela krajina, z velikim navdušenjem pa igra tudi v enotni belokranjski namiznoteniški ligi. »Hvala vsem, ki me podpirate, hvala tudi moji družini in moji ženi, ki mi stoji ob strani,« ne skriva hvaležnosti mož, ki je s svojo zgodbo ter odnosom do sočloveka in narave navdih vsem nam.
