Jure Lesar svoje pesmi dojema kot prijatelje in filme

Eden najboljših slovenskih kantavtorjev Jure Lesar te dni začenja promocijo nove plošče. Tretji solistični album Tu in zdaj je najprej predstavil v ljubljanskem Daktariju, to nedeljo pa s skupino Krila ptice promocijo nadaljuje v Kinu Šiška. Juretu smo v pogovoru zastavili tudi kakšno vprašanje, ki ni najbolj pogosto ali pa mu ga ni zastavil še nihče.

Na enem od portalov ste imeli intervju v rubriki z naslovom Lokalne legende. Ali glede na to, da še niste dopolnili 40 let, o sebi kdaj razmišljate kot o legendi v zvrsti, ki jo izvajate?

Nikoli nisem zase pomislil, da bi imel tako oznako. Če me bodo tako klicali kdaj v prihodnosti, ne občutim nič pri tej besedi, tako da mi je vseeno, tudi če nisem ali ne bom legenda. Ampak nimam pa nič proti, če me tako kličejo.

Z oznako legende sicer radi opletamo, zdi se mi, da v Sloveniji še posebno. Vidite na slovenski glasbeni sceni po svojih kriterijih koga, ki legenda dejansko je?

Izraz legenda razumem kot naziv za nekoga, ki je že dlje na sceni. Ne bi pa ravno javno nekoga izpostavil za legendo. Saj vemo, kdo to so.

Ste tudi avtor tekstov. Kdo drug od tekstopiscev bi vas najbolj zadel? Oziroma napisal tekst, ki je prav za vas? Kaj mora besedilo drugega avtorja imeti, da bi vas pritegnilo?

Kot tekstopisci so mi všeč Marko Brecelj, Dušan Velkavrh, Elza Budau, Vlado Kreslin in mnogi drugi. Mislim, da mora biti tekst jasen in napisan tako, da komunicira z mano. Rad imam, da mi pesem sproži določena čustva. V glavnem zame glasba mora spremljati tekst, in ne obratno.

Vlado Kreslin bo na promocijah vaš najbolj znani gost. Je bil vaš vzornik?

S Kreslinom se poznava osebno že dolgo. Moj stric je bil njegov prijatelj in mi ga je predstavil, ko sem bil star deset let, tako da smo družinski prijatelji. Šele kasneje, ko sem začel pisati slovenske tekste, sem postal njegov fan, in to še zmeraj sem. V vzor mi je še posebno, ker je star 70 let, a hkrati še vedno deluje kot mladenič.

Kantavtor s soimenjakom Juretom Longyko

Za nekoga, o katerem tako rekoč ni tračev, ste v zadnjem času precej v medijih. V glavnem zaradi nove plošče in promocij, pa še takrat večinoma ali celo izključno govorite o glasbi. Kdaj razmišljate, zakaj tak interes medijev? Kar je sicer vsekakor pozitivno, a večina vaših glasbenih kolegov se pojavlja tudi v drugih stvareh, vi pa ne.

Vem, da so še druge stvari kot glasba, ampak trenutno jemljem medije tako, da sporočijo ljudem, ki jih zanima moja zvrst glasbe, da ta obstaja. Razumem pa, da ljudje želijo vedeti, kdo si in kaj imaš rad. Mogoče sem malo preveč zadržan, da bi se pojavil nekje drugje.

Za vas pravijo tudi, da je eden vaših zaščitnih znakov pričeska. Na svoje lase tudi sami gledate tako?

Zame in za tiste, ki me poslušajo, vsekakor ni. Za preostale pa mogoče je.

Kdo oziroma kakšen je za vas danes pravi glasbenik?

Tisti, ki je zvest sebi v tem, kako se izraža. Na kratko, da poskuša osvojiti samega sebe in pove poslušalcu, kdo je.

Kakšno je vaše mnenje o slovenski glasbeni sceni na splošno?

Glasba pri nas je vedno bolj kakovostna glede produkcije. Kar se tiče tega, vidim malo razlike med svetovno in domačo sceno. Tekstovno pa je bolj šibko, če sem iskren. Obstajajo izjeme, ampak trenutno ne slišim v tekstih nečesa, kar bi se me dotaknilo.

Kakšno občinstvo ima vaša glasba?

Najboljše.

Komu ste konkurenca, kdo je vam?

Ne vem. Včasih se zdim samemu sebi največja konkurenca.

Bili ste član skupine Eskobars, ki ne obstaja več. Še sodelujete s kom od članov?

Na koncertu v Kinu Šiška bom po dolgem času sodeloval s Teom Collorijem, ki je bil član zasedbe. Zaigrali bomo skladbi z repertoarja Eskobarsov, ki niso bile slišane že dolgo.

»Včasih pesmi pišem, kot da so to moji prijatelji,« pravi Jure. FOTOGRAFIJE: Željko Stevanić

Novi album je vaš tretji samostojni. Kako jih ocenjujete? Kako ste zoreli, se nadgrajevali? V čem se razlikujejo? Ste samokritični?

Prvi album je bil bolj osebnoizpoveden, drugi se je bolj dotaknil teme o odnosu med dvema različnima obdobjema. Pri tretjem pa mi je uspelo priti bližje konceptu, kjer je tema čuječnost. V vsakem komadu najdemo nekaj na temo tu in zdaj. Včasih mi uspe biti tu in zdaj, včasih pa ne. Na koncu albuma se vrnem tja, kjer sem doma. Mogoče je to celo boljši album od prvega. Kar se tiče produkcije in vokalov, pa sploh najboljši doslej. Sem pa samokritičen in ves čas v dvomih, ali sploh dobro delam ali ne. Mogoče je najboljši album doslej.

Kako gledate na svoje skladbe? So skladbe v smislu nekega trenutka, dogodka, obdobja? Ali bolj na dolge proge?

Opisujejo trenutek v obdobju. Vsako obdobje pove, kdo sem bil takrat, in z novo pesmijo se trudim sebe na novo spoznati. Včasih pa pesmi pišem, kot da so moji prijatelji.

Imate najljubšo?

Trenutno je najboljša Prihajajo odhajajo. Se pa to spreminja vsak dan.

Novi album je nastajal dlje. Prav posebno zahtevni ste bili pri snemanju in končni verziji vsake skladbe, že posnete ste znova posneli. Tudi koncept, naslov albuma se je vmes spremenil. Ste perfekcionist?

Album je na začetku imel čisto drugo zgodbo, ampak skozi leta sem ustvaril pesmi, ki so si bile sorodne v konceptu tu in zdaj. Glede na to, da nisem nikoli čisto zadovoljen, sem po svoje perfekcionist. Ampak če na koncu pogledam, ni slabo biti v dvomih, ali sem dobro naredil ali ne, ker ravno to te žene naprej, da ustvariš boljše delo. Če bi na primer bil stoodstotno zadovoljen s sabo, lahko neham delati zdaj takoj.

Če bi vprašal sodelujoče pri albumu ali pri prejšnjih dveh, kaj mislite, da bi povedali o vas kot glasbeniku, avtorju?

Ne vem, kaj bi povedali, samo vem, da bi bilo nekaj pozitivnega.

V enem od člankov je zapisano, da so vaše skladbe radijsko prijazne, da včasih zvenijo nostalgično, pa se vseeno dogajajo tukaj in zdaj, in da so vaš zaščitni znak. Kaj menite, kako bi jih označili vi?

Ta oznaka mi ni všeč, razumem pa, da za nekoga pesmi zvenijo nostalgično. Svoje pesmi vidim bolj kot film. Včasih jih gledam kot prijatelje. Na koncu pa so zapis moje mentalitete v določenem obdobju.

"Najboljše je tam, kjer se trenutno dobro počutim. Tam sem doma lahko vsepovsod."

Živeli ste na različnih koncih Slovenije. Ste kdaj opazili, da je na vsebino in nastanek vaših skladb vplivalo tudi okolje, v katerem bivate?

Zagotovo je nekaj vplivalo. Kraji, situacije in ljudje, ki sem jih spoznal, so soavtorji mojih pesmi.

Glasbeniki zaradi nastopov in kilometrov veljate za nekakšne nomade. Se tako vidite sami? Prej sem omenil, da ste živeli na različnih koncih Slovenije. Kje je bilo najboljše?

Nimam se za nomada, ker ni dosti koncertov. Najboljše pa je tam, kjer se trenutno dobro počutim. Tam sem doma lahko vsepovsod.

Ste glasbenik, ki živi od tega dela. Kako je danes v Sloveniji živeti od glasbe? Sploh v primeru, kot je vaš, ko ne izvajate turbofolka ali narodnozabavne zvrsti.

Zmeraj težje se preživljam z glasbo. Ampak to vidim kot izziv, da živim tako, da delam to, kar imam rad.

Izdaji plošče sledijo promocije, intervjuji … Ste raje izvajalec na odru ali raje plošče predstavljate v intervjujih?

Raje nastopam na odru v živo z bendom.

Za nekatere vaše kolege so intervjuji včasih nekakšno manjše zlo. Kako je z vami?

Včasih se je lepo z nekom pogovoriti v smislu komunikacije. Rad se premikam in spoznavam ljudi. Včasih pa se mi ne da in bi bil najraje brez tega.