Jurij Souček: Ni več šans, da bi postal Ludvik XIV.

V svoji bogati karieri je Jurij nanizal okoli 150 gledaliških in 600 radijskih vlog, glas je posodil številnim junakom risanih filmov. »In odpujsala sta domov,« je njegov že ponarodeli stavek iz risanke Pipi in Melkijad. Zapisal pa se je tudi v anale SNG Drame, saj je soustvarjal slovenski avantgardni teater in se iz protesta celo slekel.

Tokrat ga obiščem na njegovem domu v Ljubljani, saj se zaradi poškodbe težko premika. Ko ga vprašam po počutju, mi v smehu odgovori: »Zdaj sem invalidsko. Drugače pa sem vedno dobre volje. Tudi zato, ker se moja nesreča zdravi.« Razloži mi, kaj se je pravzaprav zgodilo. »Na morju sem padel z višine poldrugega metra na beton in sem si polomil kosti.« Da je poln življenjske energije, kaže tudi šala na njegov račun. »Vsi ta stari bodo pomrli, mladi pa ne. Še zmeraj čakam, da se bo noga zaradi moje mladosti hitro pozdravila.«

Kljub temu da se šteje med mlade, potoži: »V teatru mislijo, da sem star, ker me ni. Na radiu tudi mislijo, da me ni, pri risankah me sploh ni več. Pri nas pravočasno poskrbijo, da greš v pozabo.« Ko ga vprašam, ali bi še delal, mi zatrdi z odločnim glasom: »Seveda! Rad bi še kdaj nastopal. Zdaj se učim na pamet pesmice, tako da spomin še deluje.«

Kljub poškodbi je dobre volje. Fotografiji: Igor Modic

Legenda gledaliških odrov tudi doma ne počiva. »Lotil sem se pisanja. Premišljujem o tem, da bi bila to govoreča knjiga.« V njej bo vse, od spominov do mnenj in korektur. »Pri teh letih pa recimo po 40 letih službe in še pred tem kakšnih 10 let amaterstva se nabere vse mogoče.«

Jurij je prestal in doživel marsikaj, pred nekaj leti je bil zaradi zastrupitve s hrano kar tri mesece v bolnišnici na umetni hrani. »Tudi zdaj nisem stoodstotno zdrav, vendar v življenju ne dajem poudarka tem boleznim. Mislim si – bo že kako,« pove v optimističnem duhu 92-letnik. »Hitro je šlo. Od osemdesetega leta naprej čas kar beži. Ampak nima smisla, da bi se s tem ukvarjali.«

Moral prodati najljubšo sliko

Ni ga strah smrti in o njej govori brez zadržkov. »Nič kaj veliko ne razmišljam o tem. Jasno pa vsak kdaj pomisli na smrt. Moja mama je umrla pri 93 letih, jaz bom zdaj kmalu dopolnil 93 let, in ker sva si v marsičem podobna, tudi značajsko, si mislim, da se lahko tako življenje zaokroži.«

Ob mojem vprašanju, po čem bi rad, da si ga ljudje zapomnijo, takoj odvrne: »Po humorju, po čudni zajedljivosti, ki ne boli. Veliko stvarem dajem svoj lastni prizvok humorja,« se nasmeji. »Tudi politiki, recimo. Če bi me kdo spet želel vpisati v kakšno stranko, bi rekel, da mu ne svetujem, saj če jaz pristopim, bodo propadli. Nič, kar je zadevalo politiko, se ni posrečilo, če sem bil jaz zraven. Tam, kjer je denar, me tudi ni,« se nasmeji.

Dobil je veliko nagrad, med drugim je prejemnik Borštnikovega prstana in Ježkove nagrade za življenjsko delo. V njegovi pisarni je na vidnem mestu prestižna Sterijeva nagrada za igralstvo iz leta 1961, ki jo je dobil za vlogo Kreona v Antigoni. »V tej jugoslovanski komisiji v Novem Sadu je bil predsedujoči Josip Vidmar in je imel kot predsednik dva glasova. Takrat ko so mi podeljevali nagrado, mi je rekel: 'Jaz sem bil proti. Vi ste še premladi.'«

Kljub poškodbi je dobre volje. Foto: Igor Modic

Ko se pogovoriva o številnih lepih spominih, pa mi razkrije: »Prvi spomin sega zelo daleč. Po moje sem bil star deset mesecev. Spomnim se nekega okrušenega zidu, ko sem ležal v vozičku.«

Med preletavanjem izsekov iz mladih let izvem, da je že kot otrok občudoval impresioniste, njegove stene v hiši pa se šibijo od zvenečih imen slovenskega slikarstva. »Najbolj pri srcu mi je bila slika Jožeta Tisnikarja, ki sem jo moral zaradi raznih zobozdravniških posegov prodati. Zdaj je spet tam, kjer je bil Tisnikar doma, v galeriji v Slovenj Gradcu. Če boste videli sliko, ki se imenuje Žabji poskusi, potem vedite, da je visela pri meni.« Ne samo na stenah, umetnost je v njegovi hiši na vsakem koraku, od stola do peči. »Dobro se počutim v objemu umetnosti, in očitno tudi drugi, saj če kdo pride na obisk, kar ostane.«

Na odru se njuna ljubezen razživi

Pri 50 letih je na odru mariborske Drame srečal ljubezen svojega življenja, prvakinjo ljubljanske Opere Mileno Morača. »Tam sem zagledal Mileno in takrat je preskočila iskra, vsaj moja do nje. Mislim, da se ona sprva še ni nič zaljubila.« Z iskricami v očeh mi razkrije: »Nisem bil tako lep, čeprav ona misli, da sem bil podoben Richardu Burtonu od Elizabeth Taylor.« Milena je njegova četrta žena. »Nikogar nisem zelo onesrečil v svojem življenju. Zdaj vztrajam v tem zakonu in ni več šans, da bi postal Ludvik XIV.,« se pošali na račun francoskega kralja, ki je bil znan po tem, da je imel veliko žensk.

Ko mu povem, da se opazi njegov ljubeči odnos z Mileno, takoj pripomni: »Tudi skregava se! Ooo, Milena je močna ženska, pa zmeraj ima prav.« Zato on, kot pove, zavoljo miru v hiši raje popusti. »Skoraj bi rekel, da mi ne preostane kaj drugega. Milena je zelo trmasta, njena užaljenost traja dlje kot pri meni. Jaz se prej odobrovoljim,« se nasmehne. »Sploh zdaj si ne morem privoščiti, da sem v slabem obdobju z ženo, če me mora na pol oblačiti,« še doda v smehu. Tako sta v dobrem in slabem skupaj že več kot 40 let. »Čeprav ženske nimate slabšega obdobja. Vedno ste fit, sploh pa ne, da bi se kakšna zredila, in tako dalje,« se spet nasmeji.

Za svojo ljubezen se je Jurij večkrat odpravil po kamelije v Opatijo, saj so to Milenine najljubše rože. »Ravno zdaj imava težavo s kamelijo, saj sva jo za zimo preselila noter. Kar naenkrat so ji začeli odpadati listi in sva zato žalostna. Vse drugo lepo raste, in upava, da bova kamelijo na spomlad oživila. Če ne, pa bomo kupili drugo, ki bo cvetoča. Kamelija mora biti. To naju povezuje.«

Kljub svoji poškodbi je v novembru ponosno prišel v ljubljansko Opero na poslovilni nastop žene Milene. »Kadar nastopava, se imava najrajši. Zelo jo spoštujem kot pevko, rad jo poslušam, ona pa rada mene gleda na odru. Takrat se najina ljubezen razživi. Kadar kuha fižol, je žena in je drugače. Tudi jaz sem drugačen, če sem čisto v civilu, če recimo sekam drva ali kosim travo. Ko sta skupaj dva umetnika, je lepo,« mi še pove Jurij, ob koncu pa skupaj z Mileno nazdravimo s penino, ki jo imata oba zelo rada.