K dobrim praksam dojenja lahko prispevamo vsi

Priporočila Svetovne zdravstvene organizacije in Unicefa so zelo preprosta: mati naj novorojenčka pristavi k dojkam v prvi uri po porodu, otroka naj izključno doji do dopolnjenega šestega meseca brez dodajanja drugih tekočin. Pri tem naj doji na otrokovo pobudo podnevi in ponoči ne glede na časovno oddaljenost prejšnjega podoja, starši pa naj v tem obdobju ne uporabljajo stekleničk, dud in cucljev. Po dopolnjenem šestem mesecu naj postopoma uvajajo hranilno primerno in varno mešano hrano, ki se postopoma približuje družinski. Ob tej dopolnilni prehrani naj mati nadaljuje dojenje, ki naj traja, dokler to ustreza obema, materi in otroku.

Živa tekočina

»Materino mleko vsebuje vse, kar od rojstva do šestega meseca dojenček potrebuje za rast in razvoj, je živa tekočina, ki se prilagaja in spreminja glede na njegove potrebe,« pojasnjuje dr. Zalka Drglin z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. »Dojenje dokazano pomaga otroku pri obrambi pred okužbami, znižuje pojavnost hujših drisk, znižuje tveganja za bolezni dihal in vnetja srednjega ušesa, preprečuje karies, omogoča skladen telesni razvoj in razporeditev zobovja. Dojenje ni samo hranjenje otroka, s pomočjo tesnega telesnega stika in neposrednega očesnega stika prispeva k občutkom varnosti in zaupanja, kar mu prinaša psihične in razvojne prednosti.« Dojenja prinaša tudi dolgoročne pozitivne učinke za zdravje pri ženskah, saj znižuje tveganja za raka na prsih in jajčnikih ter za povišan krvni tlak, nadaljuje sogovornica: »Če si ženska želi dojiti in dojenje (s)teče brez večjih težav, to krepi njeno duševno zdravje. Dojenje je tudi izrazito praktično, saj je tolažba, varna in otroku prilagojena pijača in hrana vedno pri roki. Številne ženske povedo, da je obdobje dojenja tudi čas posebne vezi, ki predstavlja mehek prehod od nosečnosti prek prvega ločevanja, rojstva, do postopnega osamosvajanja otroka. Matere, ki ne dojijo, naj otroku omogočajo veliko telesnega stika in crkljanja, tu se lahko še posebej aktivno vključijo očetje.«

Pritisk ni sprejemljiv

A čeprav so zgornja priporočila strokovnjakov zares zelo preprosta in ne dopuščajo dvomov, ne smemo pozabiti, da je odločitev o dojenju materina, poudarja sogovornica: »So ženske, ki zaradi različnih razlogov ne morejo ali pa ne želijo dojiti. V nekaterih primerih gre za stisko ob dojenju kot posledici travmatičnih dogodkov, na primer spolne zlorabe. Nikakršen pritisk ni sprejemljiv! Materino odločitev je nujno spoštovati, kar vključuje tudi obzirnost, da z neprimernimi vprašanji, kot je, ali dojiš?, ne vzbujamo občutkov, češ da je to merilo dobrega materinstva. Rajši podprimo mamo pri skrbi za otroka ne glede na to, ali doji ali ne, in s tem prispevamo k dobremu počutju. Dojenje se namreč pogosto jemlje kot samoumevna ženska dejavnost; nekateri ga pojmujejo kot materino dolžnost. Od žensk se nemalokrat pričakuje, da bodo dojile ne glede na okoliščine in njihove osebne izbire. Pri tem pa se podcenjujejo številni dejavniki, ki ženskam dojenje otežujejo, onemogočajo ali jih celo usmerjajo k odločitvam, da ne bodo dojile ali da bodo dojile krajše obdobje, kot bi si želele.«

Skoraj vse ovire je mogoče preseči

Podpora dojenju je večplastna. »Na ravni posameznice, ožjega in širšega okolja in družbe ter kulture obstajajo ovire, kot so pomanjkljive ali napačne informacije, znanja in spretnosti, osebnostne lastnosti, kot sta sramežljivost ali pomanjkanje samozavesti, delovne in študijske obveznosti, skrb za druge bližnje, časovne ovire, pomanjkanje podpore partnerja, družine, prijateljev, neustrezne prakse obporodne skrbi, ki ne podpirajo fizioloških procesov, kulturna pričakovanja, da naj bo dojenje nevidna in zasebna dejavnost, ki ne sodi v javni prostor. Skoraj vse ovire je mogoče preseči ali jih razgraditi. Večina mater v Sloveniji novorojenčka začne dojiti in več kot polovica dojenčkov se hrani pri materinih prsih še po šestem mesecu starosti, kar sta razveseljiva podatka,« je spodbudna dr. Drglinova, ki pri tem poudarja tudi vlogo očeta: »Če bodoči starši razumejo, da dojenje pomembno pripomore k zdravju in dobrobiti otroka, bo skupna odločitev za dojenje lažja. In oče, ki je seznanjen z logiko dojenja, s tem, da gre za odzivanje na otrokove potrebe podnevi in ponoči, in s pogostejšimi težavami pri dojenju, je lahko v veliko čustveno podporo mami v najrazličnejših situacijah, ki so v prvih tednih prilagajanja na novo življenje z dojenčkom lahko velik izziv. Oče naj sodeluje pri skrbi za dojenčka in negi, prav tako pri skrbi za dom in gospodinjstvo. Lahko pomaga pri nameščanju matere in otroka ob dojenju, skrbi za udobje, kozarec vode ali prigrizek, podiranje kupčka po dojenju. Naj poudarim, kako izjemno pomembno je negovanje ljubečega odnosa v času, ko se vse vrti okoli dojenčka (kar je razumljivo) in ko se vzpostavlja novo družinsko ravnovesje. K temu naj prispevata oba.«

Takšen bi moral biti del materinega in otrokovega vsakdana. FOTO: getty images

Sestava mleka se prilagaja

Kljub temu se v našem okolju starši zaradi pomanjkljivih informacij srečujejo s predsodki in miti, vezanimi zlasti na dojenje po prvem letu starosti: »Dojenje po enem letu ne ustreza vsakomur, in s tem ni nič narobe. A če mama želi dojiti in če otrok dojenje potrebuje, je smiselno nadaljevati, četudi otrok obiskuje vrtec in se je mama vrnila na delovno mesto. Nekateri menijo, da po prvem letu ni od dojenja prav nobene prehranske koristi več. A dejstvo je, da otrok, ki uživa mešano prehrano, tudi po dopolnjenem prvem letu starosti z dojenjem še vedno dobiva dragocena hranila. Mati naj doji na izraženo otrokovo potrebo. Materino mleko po prvem letu ne postane bolj vodeno, nasprotno, vse od začetka in skozi celotno obdobje dojenja je bogat vir hranil in energije. Njegova sestava, na primer koncentracija beljakovin in maščob, se prilagaja otrokovi starosti in njegovim potrebam. Kako dragoceno je dojenje, povedo matere po izkušnji, da je otrok zbolel in odklanjal vso drugo hrano, dojko pa je sprejel. V materinem mleku so tudi protitelesa, ki dojenčka ščitijo pred okužbami. Raziskave kažejo, da so malčki, ki se dojijo, manjkrat bolni. Z meseci dojenja se povečuje zaščita otroka in matere pred kroničnimi nenalezljivimi obolenji. Tako je pri malčkih, ki se dojijo, tveganje za alergije manjše, manjša je tudi verjetnost debelosti v otroštvu in adolescenci.«

Otrok, ki že hodi, še ni prestar

Še vedno je živ tudi predsodek, da dojenje po prvem letu škoduje otrokovemu socialnemu razvoju, zaradi česar so matere pogosto v precepu, ali otroka odstaviti ali ne. Toda sogovornica brez kančka dvoma pojasni: »Dalj časa dojeni otroci nimajo več težav kot njihovi vrstniki, ko pride čas, da se osamosvojijo. Zadovoljevanje otrokovih potreb z dojenjem prispeva k njegovemu čustvenemu razvoju. Otroci, ki dosežejo neodvisnost v svojem lastnem ritmu, so bolj gotovi kot tisti, ki so jih prezgodaj silili k odcepitvi. Če je le mogoče, naj otrok spontano preraste svojo potrebo po dojenju.« Zanimivo, antropološka spoznanja kažejo, da je za človeško raso običajno zaključevanje dojenja v starosti od dveh let in pol do sedmih let, a je v naši družbi dojenje malčka še vedno obravnavano kot nenavadno. »Zaradi različnih razlogov se je daljše obdobje dojenja opuščalo, z novimi spoznanji o potrebah otroka pa postajata dojenje po prvem letu in dojenje malčka spet nekaj bolj vsakdanjega. Predvsem je smiselno razgrajevati predsodke in se ogniti komentarjem, češ otrok, ki že hodi, je že prevelik za dojenje. To preprosto ni res. Bodimo hvaležni, da se kultura dojenja ni povsem izgubila in da jo lahko s preprostimi dejanji spet okrepimo,« še poudari dr. Drglinova in sklene, da lahko k dobrim praksam dojenja prispevamo vsi: »Vsestranska podpora doječim materam je zavezujoča naloga celotne družbe, ne le zdravstvenega sistema.«