K žegnu s čevlji pod šunko

Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik. Takrat se kristjani spominjajo Kristusovega vstajenja, s katerim je odrešil svet, zato je bila tista noč res velika, ime za ta praznik v slovenščini pa je zato ustrezno.

V velikem tednu so bile na Slovenskem znane različne šege. Na veliki četrtek so za tri dni utihnili vsi cerkveni zvonovi, do sobote. Utihnili so tudi vsi zvonci in zvončki ter orgle. Veliki petek je edini dan v letu, ko v cerkvi ni maše. Z velikim petkom se je nekoč na kmetih že začelo praznovanje. Skoraj povsod je veljalo, da se na polju ni smelo več delati. Seveda je bil vsaj nekoč veliki petek najstrožji postni dan. Postili so se marsikje še na veliko soboto dopoldne.

Jelka Minatti je minuli vikend sodelovala na velikonočni razstavi v Vrbljenah.

Tudi nunam razdelili jajca

Janez Vajkard Valvasor nam je ohranil opis kranjskega žegna iz druge polovice 17. stoletja. Kaj je bilo v njem? Prekajena svinjina, osoljena govedina, kuhana jajca in kolač. Ta je bil vedno iz bele moke. Testo so na tanko razvaljali, ga namazali za prst na debelo z nastrganim sirom (skuto, seveda), ki so mu dodali surova jajca, mleko in smetano. Nadevu so pridali nekaj vina, sladkorja in rozin. Testo so zavili v okrogel venec. Tak kolač je tehtal od 20 do 30 funtov, torej nad 10, lahko pa tudi blizu 17 kilogramov. Na drugem mestu poroča tudi o žegnu v slovenski Istri. Za veliko noč so iz mernika žita naredili velike pogače. Te sicer niso bile visoke, zato pa zelo široke. Tudi niso bile kvašene, pekli so jih na žerjavici. Naredili so tudi presnec, potico, kakor je navada na Gorenjskem in Dolenjskem, in si priskrbeli jagnje. To so nesli k blagoslovu tudi najrevnejši.

Med jedili, ki jih po vseh slovenskih pokrajinah nosijo k blagoslovu, smo povsod srečevali jajca. V tej zvezi jih omenja že Valvasor. Toda že davno prej, konec 14. stoletja (1393.), nam listina iz nekdanjega samostana dominikank v Radljah poroča, da so na veliko soboto vsem redovnicam razdelili jajca. Barvana so poznali že stari Kitajci in Egipčani, sicer pa se perzijski novoletni praznik (spomladi) imenuje praznik rdečega jajca. Jajčne lupine so našli v prazgodovinskih grobovih, poslikana gosja so k svojim rajnim prilagali Rimljani.

Jajce je splošno razširjen prastar simbol, ki ga najdemo v skoraj vseh preprostih in razvitih religijah sveta, v ljudskem izročilu in v različnih svetovnih mitologijah. »Je indoevropski pomladni simbol. V krščanski ikonografiji simbolizira Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje, podobno kot v religijah, ki so precej starejše od krščanstva,« pravi etnolog Damjan J. Ovsec v Veliki knjigi o praznikih.

Tudi remenke so prave mojstrovine.

Dajatev zemljiškemu gospodu

In kako je bilo pri nas? »Naši nekrščeni predniki oziroma stari Slovani so za spomladni praznik pirhe, tj. rudeča ali po starem rumena jajca, pripravljali oživljajočemu rumenemu solncu na čast,« navaja slovničar in etnolog Ivan Navratil v zapisu Slovenske narodne vraže in prazne vere iz leta 1887. Ovsec dodaja, da je prevladala torej rdeča barva, ki med drugim simbolizirala sonce, energijo, ogenj, kraljevskost, ljubezen, srce, obnovitev življenja, kri, zdravje, moč in še bi lahko naštevali.

Še vedno pa ni jasno, kdaj so jajca postala posebna posvečena velikonočna jed. Etnolog dr. Gorazd Makarovič ugotavlja, da je bila v srednjem veku velika noč pri nas in drugod v Evropi na splošno izraz za oddajo jajc zemljiškemu gospodu. Torej, do 16. stoletja pomeni izraz »velikonočna jajca« le ustrezno dajatev in ne posebne praznične jedi.

V evropskih deželah, tudi slovenski, naj bi se v zvezi z veliko nočjo rdeče pobarvana jajca pojavljala od 16. stoletja dalje, kmalu nato pa so se pojavili že prvi primerki krašenih jajc, ki so se pomnožili zlasti v dobi baroka in rokokoja. »Viri izpričujejo bogatejše krašenje jajc in z njimi povezane navade sprva le za zgornje družbene sloje,« meni Makarovič v edinstveni knjigi Slovenska ljudska umetnost (Zgodovina likovne umetnosti na kmetijah), »vendar teh srednjeevropskih krašenih jajc ne moremo povezovati z barvanimi jajci kultnih in simboličnih pomenov iz antike, zunajevropskih dežel ali celo iz prazgodovine. V času, ko so bila izpričana krašena jajca, je bilo namreč v navadi obdarovanje z njimi. Zato je zelo verjetna hipoteza, da je nastalo dekoriranje jajc iz želje, da se povzdigne veljava blagoslovljenih daril.«

Krašenje velikonočnih jajc je bilo razširjeno zlasti pri slovanskih narodih, pri Čehih, Poljakih, Rusih. Kot poroča Makarovič, zelo lepe primerke najdemo na Moravskem in Slovaškem: »Tudi hrvaške, posebno slavonske pisanice so bile prav bogato dekorirane. Lahko bi rekli, da so izdelovali pisanice tudi v skoraj vseh slovenskih pokrajinah. Znani so primeri iz Beneške Slovenije, z Dolenjske, Gorenjske, Notranjske, Štajerske, vendar se jih je tam ohranilo prav malo. Tudi prekmurskih remenk ali remenic, kot jih imenujejo, je premalo za kakršne koli primerjalne študije. Še največ slovenskih velikonočnih jajc, ki se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi, se je ohranilo v Beli krajini. Zato lahko le na teh krašenih jajcih sledimo podobi oblikovnega razvoja in videzu slikarstva na Slovenskem.«

Maksim Gaspari, K žegnu, 1923, Narodna galerija

Od malteškega križa do deteljice

Tudi dr. Niko Kuret meni, da se slovenska velikonočna jajca uvrščajo med najlepša v Evropi: »Vse značilnosti, po katerih se med seboj ločijo naše pokrajine, odsevajo tudi iz naših pirhov. Za belokranjske pisanice in prekmurske remenke so značilni geometrični in stilizirani liki, medtem ko na primorskih in gorenjskih pirhih prevladuje izrazito naturalistična, po naravi posneta ornamentika, največkrat rastline in cvetovi. Zato na belokranjskih pisanicah srečujemo ravne, cikcakaste in valovite črte, spirale, križe, trikotnike, srca, kroge in pike, ki izpolnjujejo prazne ploskve. Pridružujejo se jim krščanski simboli Kristusov IHS, Marijin monogram in celo malteški križ, to je znak viteškega reda, ki je imel svoja posestva tudi v Beli krajini. Podobna je ornamentika na prekmurskih remenkah. Na pirhih pokrajin zahodne Slovenije nastopajo detelja, marjetica, tudi smrečica.«

Zmerom znova vzbuja občudovanje, kako spretne so preproste ženske roke pri ustvarjanju pisanic ali pirhov in kako bogata domišljija, kako izvrsten krasilni okus, kako zanesljiva ustvarjalna sila odseva iz teh drobnih umetnin, ki nastajajo brez predlog, brez premišljevanja, sproti in z neverjetno lahkoto.

Sodobni časi velike noči in barvanja jajc so mnoge postopke poenostavili, saj je v trgovinah na voljo veliko najrazličnejših barv, v to sodobno tradicijo pa so vključili še razne ovalne nalepke, s katerimi naj bi jajca dodatno okrasili. Motivi na teh nalepkah so kar se da zabavni, najpogosteje nastopajo razni zajčki, piščančki, pikapolonice.

Belokranjske pisanice

Najhitrejša se bo prva omožila

Po vsem Slovenskem je bila navada, da so se dekleta po končanem blagoslovu z jerbasi na glavi razbežala domov. Že Valvasor je poznal to navado. V njegovem času so nosili k blagoslovu moški in ženske. Kdor je prvi pritekel domov, je v tistem letu prvi pospravil proso.

Marsikje se je pritaknila k pobožni navadi poleg takih vraž še posvetna baharija. Vsakemu dekletu je bil visoko naložen jerbas v ponos, zato je vsaka hotela čim višjega. Nešteto je zgodbic o dekletih, ki so med tekom domov padle in se je iz prevrnjenega jerbasa prikazalo marsikaj, kar ni bilo v zvezi z žegnom – blazina, polena, valjar, čevlji, stolček, rešeto ali kaj podobnega ... Tudi v ljubljanski okolici so menili, da bo dekle, ki prvo prinese blagoslov domov, prvo oplelo proso. Tako se podobna vera širi na Dolenjsko: tista, ki je prva doma, se bo prva omožila.