Kapo dol!
V Sarajevu rojeni filmski režiser Slobodan Maksimović že več kot 20 let živi in dela v Sloveniji. Njegov prvi celovečerec Hvala za Sunderland je v Portorožu na Festivalu slovenskega filma leta 2012 pobral nagrado za najboljši film, skupno pa kar štiri vesne. Med korono je v skoraj prazni in božično okrašeni Ljubljani posnel božični film Kapa, ki je med drugim dobil nagrado za najboljši otroški film na lanskem filmskem festivalu v Sarajevu. Na najino srečanje v bližini RTV, kjer je bil zaradi novih epizod serije Primeri inšpektorja Vrenka, pride s kapo na glavi, zato začneva s tem. »Vsak ima svojo kapo, ki ga ščiti, varuje. Super je imeti kapo. Vedno so se mi zdeli smešni ljudje, ki nonstop nosijo kapo, zdaj pa jo nosim sam. Fajn je, ker se mi ni treba ukvarjati s frizuro. Lahko ti pokažem – sem normalen človek tudi brez kape,« se nasmeji in razkrije, da se pod njo skrivajo skuštrani lasje. Njegova filmska Kapa medtem podira rekorde, saj si jo je v poldrugem mesecu predvajanja v kinematografih ogledalo že 62.000 gledalcev v Sloveniji. »Zelo srečen sem, da smo prišli do dveh zlatih rol, še bolj, da je film v petih državah, kjer se je predvajal, videlo že 120.000 ljudi. To je vau!«
Univerzalna zgodba
V filmu spoznamo devetletnega Erika in sedemletno Lučko, ki v dnevni sobi zalotita Božička, se po spletu okoliščin skrijeta v njegov avto in se znajdeta na nepričakovani pustolovščini. »Božič je v tem filmu kulisa, pravzaprav lahko rečem, da je zgodba zelo univerzalna. Tudi to, da smo film predvajali na festivalu v Emiratih, da so ga oni izbrali, govori o univerzalnosti te zgodbe, da ni ozko povezana z religioznim praznikom. Bistvo je drugje, bistvo je v premagovanju socialnih razlik ali pa razlik na splošno. Bistvo je v vztrajanju malih bitij, da najdejo srečo pod soncem. Božič ima vendarle neko simboliko v tem filmu, gre za pričakovanje lepih stvari, ampak žal se želje ne uresničijo vedno.«
Kapa je na dobri poti, da postane prava božična klasika. O svojem odnosu do božiča režiser pove: »Osebno imam rad vse praznike, ki nosijo v sebi lepo vzdušje, ki niso sovražni do drugih. Vsi so dobrodošli v mojem domu. Nikoli nisem praznoval božiča na tradicionalen način, ker izhajam iz drugačnega okolja.« Hkrati mi razkrije, da zdaj s svojo ožjo družino zaznamuje božič. »Vsako leto gremo v Prekmurje in praznujemo božič na tradicionalen prekmurski način, jaz pa se rad spomnim lepih besed, ki so pomembne za ta praznik. Sicer nisem pripadnik nobene verske skupnosti, imam pa svoj odnos do Boga in mi je lepo, da ljudje iskreno verjamejo. To zelo spoštujem in tudi sakralni objekti, ne glede na to, kateri religiji pripadajo, se mi zdijo zelo privlačni, ker v njih čutim umetnost, kulturo, željo po ohranjanju lepega. In nosijo lepo sporočilo.«
Prekmurje drugače
Na najinem kratkem sprehodu ob Ljubljanici izvem, da je žena Prekmurka in je tudi zaradi tega na ta del Slovenije še posebno navezan. »Všeč so mi tamkajšnji ljudje, ker so res dobri in iskreni. Po drugi strani nikoli ne bom pozabil besed mojega prekmurskega prijatelja, ki je dejal: 'Mi smo dobri za vse druge, samo za sebe ne.' V tem je nekaj žalostne resnice, ampak Prekmurci so super, so inovativni. Poznam veliko znanstvenikov iz Prekmurja, ki delajo po vsem svetu, pilotov, umetnikov, nasploh ogromno uspešnih ljudi.«
Prekmurje je zanj pravi užitek in tudi zaradi tega je užival med snemanjem novih epizod nadaljevanke Primeri inšpektorja Vrenka, ki potekajo prav tam. »Moja edina želja je bila, da pokažem Prekmurje malce drugače, da ni to samo razglednica o Muri in ravnici, ampak da je nekaj več od tega, da malo pokukamo v dušo. Tudi urbano arhitekturo sem iskal, da ni samo tradicionalna. Boste videli.« Zanimivo bo videti tudi glavnega igralca Daria Varga v domačih krajih. Slobodan o Dariu najde same lepe besede. »Za njega bi rekel, da je pravi Panonec, ker je rojen v Novem Sadu, odraščal pa je v Murski Soboti. Izjemen je, mislim, da najboljši za Martina Vrenka.«
Vpeljal ga je Đuro
Prva sezona Primeri inšpektorja Vrenka je porušila rekord v gledanosti in postala najbolje gledana igrana serija na Televiziji Slovenija v tem tisočletju. Ko mu to omenim, pove: »Več kot očitno je, da si slovenska publika želi gledati kakovostne domače izdelke. V življenju pa morate imeti tudi malce sreče, saj je ogromno talentiranih, dobrih ljudi na svetu, pa sonce ne posije na vsakogar. No, mi smo se premaknili iz te sence.«
Ko spregovoriva o njegovih začetkih, mi razkrije, kdo je njegov vzor. »Definitivno Branko Đurić - Đuro. On je prvi, ki mi je dal roko in me vpeljal v to. V prvi vrsti je izjemen človek, izjemen umetnik. Odlična prijatelja sva, s ponosom lahko rečem, da sem črpal znanje od njega, in še danes ga lahko pokličem za kakšen nasvet. Zelo rad ga imam.«
Ob kavi se pogovoriva o življenju, razkrije mi svoj nazor. »Svojim otrokom govorim, da je najpomembnejša stvar v življenju ravnotežje. Že stari vzhodnjaški modreci so govorili, da če struno preveč zategneš, bo počila, če premalo, bo ohlapna, zato mora biti prav taka, da lepo igra ...«
Režiser mi brez zadržkov razkrije, da ni perfekcionist. »Včasih padem in se dolgo pobiram. Pomembno pa se mi zdi, da najdeš sebe, se poskusiš spraviti na to žico in lepo hodiš po njej čez reko. Reka te pripelje nekam drugam. Ja, ravnotežje ... to je moja trenutna filozofija,« sklene v smehu in se odpravi v svoje filmske sanje.
