Kateri so bili najhujši med vsemi Vikingi
Vikingi so znani po brutalnih napadih na tuje dežele, vendar nove raziskave kažejo, da krvoločnost ni tekla po žilah vseh ljudstev po Skandinaviji. Znanstveniki so s primerjavo stopenj nasilja na okostjih iz vikinške dobe na Norveškem in Danskem ugotovili, da so bili medosebni napadi veliko pogostejši v severnem kraljestvu, medtem ko so vikinški prebivalci sedanje Danske uporabo sile na splošno prepustili oblastem.
Med danskimi okostnjaki jih je samo sedem odstotkov kazalo znake smrti zaradi fizičnih travmatskih poškodb, pri čemer so bile skoraj vse žrtve obglavljene, se pravi, da je bila nad njimi izvršena »uradna« smrtna kazen. Po drugi strani je imela tretjina norveških okostij sledi zaceljenih poškodb – kar kaže na udeležbo v neusodnih nasilnih spopadih –, medtem ko je 37 odstotkov okostij kazalo znake smrtonosnih ran. In medtem ko se zdi, da je večino danskih umorov odobrila država, avtorji študije, objavljene v strokovni reviji Journal of Anthropological Archaeology, opisujejo norveške smrti kot »poboje zelo drugačnega značaja«, pri čemer so bile vse žrtve »napadene z rezilom in/ali koničastim orožjem«. Presenetljivo je tudi dejstvo, da nasilje ni bilo rezervirano le za norveške moške, kar namiguje na visoko stopnjo spolne enakosti v tedanji norveški družbi. »Podobnosti v etiologiji poškodb med norveškimi ženskami in moškimi kažejo na to, da so vikinške ženske veljale za resnično grožnjo storilcem – z njimi so ravnali tako brutalno kot z vsemi drugimi sovražniki –, kar govori o njihovem vplivu na družbenopolitično dogajanje,« pravijo raziskovalci.
Norvežanke so veljale za resnično grožnjo storilcem; njihova okostja nosijo enake sledi nasilnih poškodb kot moška.
Razlike v kulturi
Da bi bolje razumeli pomen nasilja v obeh družbah, so znanstveniki analizirali razširjenost mečev in drugega orožja v grobovih iz vikinške dobe. Na splošno je bilo orožje veliko pogostejše na Norveškem, kjer so v regiji Rogaland na jugozahodu države našli en meč na 33 kvadratnih kilometrih ozemlja. Na Danskem pa so našli le en vikinški meč na 547 kvadratnih kilometrih ozemlja. V nasprotju z Norveško se torej zdi, da danski Vikingi »niso bili močno oboroženi«, kar nakazuje, da je bilo njihovo vsakdanje življenje »razmeroma sproščeno«.
Razlago za te razlike je mogoče najti na runskih kamnih iz obeh regij, pri čemer starodavni napisi na Danskem govorijo o bolj razslojeni družbi kot tisti na Norveškem. Hkrati je na Danskem precej več trdnjav iz vikinške dobe kakor na Norveškem, kar kaže na večjo centralizacijo moči. Največja koncentracija teh danskih spomenikov sega v drugo polovico 10. stoletja, ko je državi vladal legendarni Harald Modrozobi.
»Haraldova vladavina izstopa kot izjemna že po obsegu zemeljskih del, kar kaže na to, da je lahko upravljal dotlej nepredstavljive vire,« pišejo raziskovalci. Pod vladavino tako močnega kralja so bili ljudje očitno bolj pripravljeni dovoliti oblastem, da rešujejo spore in odrejajo uporabo nasilja nad storilci kaznivih dejanj. Nasprotno se zdi, da je bila Norveška bolj podobna Divjemu zahodu, kjer so posamezniki vzeli stvari v svoje roke.
Na podlagi teh opažanj avtorji študije ugotavljajo, da je bila Danska za tisti čas očitno že presenetljivo civiliziran prostor, Norveška pa je pokazala zelo visoko stopnjo nasilja; grožnja z nasiljem je vidna tudi v tem, kako oboroženi so bili tisti čas ljudje. »Ugotovitve teh vzorcev kažejo, da govorimo o različnih družbah na ozemlju Norveške in Danske,« je poudaril soavtor študije David Jacobson. »To je precej presenetljivo, saj smo doslej domnevali, da je bila vikinška Skandinavija družbeno gledano veliko bolj enoten prostor.«
