Kebab je njena travma
Nekdanja fatalna ženska in celo kandidatka na zadnjih županskih volitvah od marca 2019 vodi kuhinjo restavracije Penziona Berc na Bledu. Priznana kuharica in slaščičarka se že 17 let z vso strastjo posveča kulinariki in je tudi mednarodna sodnica za kulinariko. Ko se z Jeseničanko usedeva v ljubljanski kavarni, si naroči pravi čaj s cimetom in mlekom, ki ga pije pozimi in poleti. V čaju 41-letnica celo bolj uživa kot v kavi, a vendar mi ob tem razkrije, da je hrana vedno na prvem mestu. »Kava zame ni tako nujna, saj nisem odvisna od nje, ampak sem bolj odvisna od zajtrka. Ob štirih zjutraj znam zajtrkovati, ker prva stvar, ki jo imam v glavi, je to, kaj bom pojedla. Jaz moram imeti zajtrk!« Alma Rekić brez zadržkov pove, da ves čas misli na hrano. »Zanimivo je, ali imam tečaj o gastrofuziji ali hitim nazaj na Bled kuhat večerjo, ko pa pridem domov, že študiram, kaj bomo imeli jutri za kosilo. Konstantno iz kuhinje na kuhinjo, ampak glava se nikoli ne nasiti.« Vprašam jo, ali kdaj o hrani tudi sanja, nakar me preseneti z odgovorom: »Sanjala sem predvsem bedarije, kako bom nekaj izpeljala, in tako se je že zgodilo, da sem ob treh zjutraj vstala, zavihala rokave, vzela čokolado in ob šestih zjutraj prišla v službo s čokoladnimi lilijami.«
Pozimi piščanec na žaru
Prepoznamo jo po slaščičarskih in kuharskih presežkih, in ko se pogovarjava o hrani, mi razodene posebno lastnost. »Zelo rada jem, uživam v okusih in vonjavah. Sem oseba, ki mora, ko si nekaj zaželi, to nujno dobiti. Moje telo išče točno določeno hrano. Natančno vem, kdaj potrebujem belo meso, govedino, ribo ... Zelo poslušam telo, znajo pa priti tisti slabi trenutki. Enkrat sem šla v spalnico, se stuširala in si zaželela, da bi jedla svoj club sendvič. Ni se mi ga dalo delati tako pozno, vendar ko sem se ulegla, sem imela ves čas v glavi ta club sendvič. Trudila sem se zaspati, nakar se mi je že bledlo in sem začela vohati club sendvič, kot da ga nekdo pripravlja v moji kuhinji. Možgani so me tako prevarali, da sem šla dol po stopnicah, in ko sem odprla kuhinjo, sem bila razočarana. Vzela sem kos toasta, poli salamo in šla nazaj gor. Možgani te lahko tako prevarajo, da si kar predstavljaš te vonjave, kot da jih res vohaš. Grozno!« A to še ni vse, saj mi je zaupala, da si je sredi zime zaželela piščanca na žaru. »Z Marjanom sva se sprehajala, jaz pa sem zavohala ocvrti krompirček in medtem sem si zraven zamislila piščanca na žaru. Marjanu rečem, da bi rada piščanca na žaru, pa takoj odvrne, ali sem zmešana, saj je zunaj sneg. Ja, nič, žar je moral ven potegniti,« se nasmeji in mi zaupa še eno podobno zgodbo.
Groza v Istanbulu
Vedno me zanima, kaj najraje jedo kuharski mojstri, in ob mojem vprašanju Alma kot iz topa izstreli: »Uh, obožujem rdeče meso, vedno me prepričate z zelo dobrim steakom, pa če so gor kakšna gosja jetra.« Ob tem ji povem, da je kralj Karel pred nekaj dnevi prepovedal gosja jetra v vseh kraljevih rezidencah. »To je dvorezni meč. Izjemno rada imam gosja jetra, in tudi ko jih pečem, obožujem vso tisto maščobo, ker mi res diši. To je tisto, ko poješ res kakovostno. Potem ne potrebuješ veliko. Lahko bi sicer zdržala brez gosjih jeter, ampak če se le da, ne bi.« O tem, katera specialiteta jo je presenetila, mi pove: »Recimo kenguru, ker sem pričakovala, da bo bistveno trše meso, kot je bilo. Imela sem višje mnenje o nojevem mesu, pa me ni ravno prepričalo. Veliko te preseneti, ker si narediš neko predstavo. Edino, česar res ne morem jesti, je kebab. To je zame travmatično, največja drama,« odkrito pove. »Nenormalno mi smrdi, motijo me vonjave kebaba, poskušala sem se prisiliti in sem jedla meso brez vseh prelivov, a me je še vedno nekaj motilo. Imela sem smolo, da so v Istanbulu, ravno ko sem bila tam na tekmovanju, začeli sestavljati najdaljši kebab za Guinnessovo knjigo rekordov. Seveda smo morali vsi stopiti zraven in so nam porinili – tega ne bom nikoli pozabila – košček kebaba v usta. Takrat sem bruhnila. Kebab je zame res travma.« Nadvse lepo pa opisuje italijansko hrano in ravno v tej sosednji državi najbolj uživa. »Italija mi je zelo blizu. Sicer sem ljubiteljica francoske kuhinje, ampak v Italiji dejansko uživam. Pisana mi je na kožo.«
Najpomembnejša je preprostost
V nadaljevanju se pogovoriva o knjigi Nepremagljiva kuhinja z Almo Rekić, ki bo v vašo kuhinjo vnesla jedi, ki so pripravljene na visoki ravni najprestižnejših restavracij, a so hkrati začinjene z domačnostjo. »Knjiga je namenjena vsem gospodinjam, predvsem pa tistim, ki se bojijo začeti kuhati zaradi nekega recepta, ker vsebujejo preveč zakomplicirano terminologijo. Njeno bistvo je, da poskuša vse poenostaviti. Če imaš jajce, ga lahko narediš na enostaven način ali zakompliciraš. Vsaka stvar se da v življenju zakomplicirati. To je dejstvo.« Alma se je izjemno potrudila, da so recepti kar najbolj enostavni, a v svojem življenju rada komplicira.
Zaupala mi je tudi, kako v teh prazničnih dneh goste očarati kot v pravi prestižni restavraciji. »Najpomembnejša se mi zdi preprostost. Ni hujšega, kot da kuhaš za partnerja, otroke, celo družino, če ti to povzroča stres. In ni nujno, da je vsaka zakomplicirana stvar dobra, ker če te spravi ob živce, se je čisto brez smisla tega lotiti. Raje se lotimo enostavnih načinov priprave, ampak to mora biti narejeno s srcem, in to je tisto, kar človek potrebuje. Pa seveda prijetna družba.« Tudi sama mi je potrdila, da gre ljubezen skozi želodec. »Ja, moj Marjan se je kar dosti zredil,« se nasmeji, ko mi zaupa izkušnjo, nato pa odhiti na tečaj za sommelierko prve stopnje, saj ima zelo rada tudi vina, ki dopolnijo vsako kulinarično doživetje.
