Kje so Bunderlovi pojge*? V Brezju vendar!
Černelavci pri Murski Soboti, lično predmestje prekmurske prestolnice, skriva zgodbo o družini Bunderla, ki je globoko povezana z naravo in lovom. Glava družine je oče Štefan, ki lovsko suknjo nosi že 27 let, lovec je tudi 21-letni sin Žiga, 18-letni Tim je lovski pripravnik, najmlajši član zelene bratovščine je 15-letni Blaž, ki ne zamudi prav nobene priložnosti, da se ne bi pridružil očetu in bratoma v gozdu, pa čeprav je komaj stopil v lovske škornje. Tudi sam bo lovec, je jasen. In glasen.
Njihov pogled na lov presega klasične stereotipe. Pri njih gre predvsem za skrb za divjad, spoštovanje tradicije in ljubezen do narave, mi je rekel Štefan, ko sem jih obiskal. »Biti lovec ne pomeni samo loviti, ampak tudi varovati živali in naravo,« pove dolgoletni član Lovske družine Cankova, na območju katere je vodja revirja Brezje. Lovci pogosto naletijo na nerazumevanje, a Bunderlovi svoje delo ali bolje – poslanstvo razlagajo kot obliko varovanja narave. »Če ne bi bilo nas, bi se številčnost divjadi lahko nevarno povečala ali pa zmanjšala zaradi pomanjkanja hrane, bolezni ali plenilcev,« ponazori Štefan.
Biti lovec ne pomeni samo loviti, ampak tudi varovati živali in naravo.
Vse živali imajo preštete
Njihov trud se kaže tudi v povečanem številu divjih živali, ki jih opažajo v revirju Brezje in na območju cankovske lovske družine. »Sploh se ne šalim, če zatrdim, da vemo na pamet, koliko in katere divje živali imamo v revirju.« Vsak sprehod po gozdu je zanje dokaz, da njihovo delo ni zaman. »Nikoli nisem bil lovec na trofeje, v cankovski lovski družini sem bolj znan kot organizator različnih aktivnosti, od krmljenja divjadi, delovnih akcij in druženj,« razlaga s ponosom.
V Cankovi in v svojem revirju so Bunderlovi že tako znani, da se, če jih kako jutro ob prostih koncih tedna ni v naravi, domačini sprašujejo, kje za vraga so Bunderlovi pojge? »Prav zdaj sem se spomnil, kako smo nedavno sedeli na prežah vsi skupaj, Žiga in Tim na vsak svoji, ter jaz in Blaž na eni. Bil sem ponosen. Res ponosen.« V beli dacii duster, s katero se prevažajo, je vse prilagojeno lovstvu in zeleni bratovščini. Štefan ima daljnogled recimo vedno na sopotnikovem sedežu. Vsako jutro, ko se mimo revirja pelje v službo, za nekaj trenutkov z daljnogledom ošvrkne dogajanje med drevesi in v krošnjah.
Bunderlovi se bodo v revir kmalu odpravili uplenit lisice. Te kosmate živali so pogosto prenašalke bolezni, predvsem stekline, nevarne pa so zato, ker se rade zadržujejo blizu urbanega okolja. To je ena od nalog lovcev, da na tak način skrbijo za varno življenje domačih živali. Če bo priložnost, bodo odstrelili tudi šakale. Šakale? Mar res? Da, tudi te divje živali so na Goričkem. Po uradnih podatkih zavoda za gozdove jih v pokrajini ob reki Muri uplenijo od osem do deset na leto. »Nikoli nisem streljal ali lovil velike živali,« še enkrat poudari Štefan. »To me nikoli ni privlačilo. Lovstvo ima lahko več poslanstev.«
Če je v gozd ne mahne z otroki, to stori s kolegoma iz cankovske lovske družine, Robertom Flegarjem in Milanom Kuzmičem. Kot nekakšna triperesna deteljica so, ki, ko se jim pridruži Tomaž Poredoš iz Lovske družine Brezovci, hitro postane (nerazdružljiva) štiriperesna. »Moraš jih omeniti, ker če ne, jih bom poslušal vse življenje,« mi je med obiskom še naložil Štefan.
Lovi čarobne trenutke
Ta je ljubezen do zelene bratovščine otrokom vcepil že navsezgodaj, ko jih je še kot kratkohlačnike jemal na lov, v gozd ali krmiti divjad. Timu in Blažu se zgodaj zjutraj, kadar sonca še ni zunaj, ni težko skobacati iz tople postelje, ko je treba pripraviti vse potrebno za krmljenje živali ali drugo, preden se gre v gozd. Žiga je sicer nedavno odšel na delo v tujino, med našim obiskom pa smo se z njim pogovarjali po videoklicu. Rekel je, da komaj čaka, da pride domov in se z družino odpravi novim dogodivščinam naproti v cankovski zeleni družini. Jih pogreša, odkrito prizna.
Kmalu se doma oglasi simpatična 24-letna Katarina, ki v gozdu izstopa s fotoaparatom, ko se pridruži moški ekipi družine Bunderle. »Lov ni samo streljanje,« pove z iskrivim nasmehom. »Zame gre za opazovanje, učenje in ohranjanje trenutkov.« Fotolov ji omogoča, da ujame čarobne trenutke divjadi v njenem naravnem okolju. »Najlepši trenutek je, ko v zgodnjem jutru opazim živali z mladiči in mi uspe ujeti njihovo nežnost,« pripoveduje Katarina, medtem ko s ponosom pokaže svoje fotografije. Njena zbirka posnetkov je res neprecenljiva.
Najlepše je, ko v zgodnjem jutru opazim živali z mladiči in mi uspe ujeti njihovo nežnost.
Da bo mera zares polna, je tudi njen fant Patrik lovec. Član družine Bakovci – Lipovci, ki je še odličen tekmovalni strelec v streljanju na glinaste golobe in z malokalibrskim orožjem, se je z Bunderlovimi že večkrat mudil v gozdu. »Taki trenutki so tudi čas za klepet, pogovor, izmenjavo mnenj in druženje,« mi je rekel Patrik. Pogosto je to prav tako čas za zbijanje šal ali da kakšno ušpičijo.
Ko je imel Patrik lovski krst, mu jo je zagodel Štefan. Protokol veleva, da se kandidat za lovca uleže na klop, glavo pa mora položiti na zajčevo zadnjo plat, in to poljubiti, ko poteka krst. Štefan pa mu je takrat nasul poper pod zajca. Kako je kihal Patrik, ko je moral zapriseči zvestobo zeleni bratovščini, se zasmeji Štefan. »Taki trenutki nas naredijo le močnejše in bolj povezane,« zatrdi, medtem ko mu Blaž in Tim prikimata. Seveda oba krst še čaka. Bosta tudi onadva kihala?
Dober pogled, Bunderlovi pojge! Pa dekle s fotoaparatom.
*fantje
