Po več letih znova na odru
SiTi Teater BTC v Ljubljani je pred nekaj dnevi gostil prvo premiero v letošnjem letu. Monokomedija Jere Ivanc v režiji Luke Marcena in izvedbi žlahtne komedijantke Mojce Fatur je požela glasne ovacije. Nikoli ni prepozno je zabavna predstava, ob kateri se gledalec nasmeji do solz, uživa v Mojčini briljantni igri, si morda zaželi nove frizure in se končno odloči, da bo tudi sam sledil svojim sanjam. Splošno mnenje obiskovalcev petkove premiere je, da je Mojca Fatur res mojstrica igre. Nasmejana je strnila svoje prve vtise. »Utrujena! Po premieri vedno nastopi ta občutek, kot da ves adrenalin popusti. Vse pride za tabo. Vsi napori, vse nevšečnosti, s katerimi se srečuješ med vajami. Ni čudno, da marsikdo po premieri zboli.« Kot vemo, so premiere stresne za igralca. »V dvorani je toliko tebi ljubih ljudi, ki jih ne želiš razočarati. Pa morebitni naročniki predstave in mediji. Premierska publika zna biti marsikdaj zategnjena. Ampak tokrat je bila izjemna! Ves čas so bili z mano. Dihali smo kot eno. Res je bilo lepo,« pove z iskrivimi očmi.
Ustvarjanje je privilegij
Zavoljo monokomedije Nikoli ni prepozno je bila zadnje čase polno zasedena in v smehu razkrije, kaj ji je vzelo največ časa. »Intervjuji in promocija predstave. Nujno zlo, ki pride zraven. Danes je tolikšna poplava vsega, da si moraš kot ustvarjalec vzeti čas, da javnosti predstaviš svoj projekt in ji ga v množici vsega poskušaš približati. Pa ne me narobe razumeti, rada imam intervjuje in nastope v oddajah, a ko so tako zgoščeni, zna biti kdaj tudi malce naporno.«
Med pogovorom o letošnjem letu in novih projektih se nekoliko zamisli. »Nimam konkretnih ciljev. Stvari se mi kar sproti odpirajo in jim takrat sledim po občutku. Si pa definitivno želim, da bi bila aktivna in da bi stvari, ki se jih bom lotila, izpeljala do konca.« Zdaj se bo osredotočila na svojo monokomedijo – na odru Siti Teatra v Ljubljani in po kulturnih domovih po Sloveniji.
»Monokomedija je velik zalogaj in si vsaj za nekaj časa zasluži vso mojo pozornost. Bo pa še pred poletjem pri založbi Chiara izšla nova pravljica o pobegli radirki.« Ko jo vprašam, ali si sploh predstavlja življenje brez odra, me preseneti. »Si, seveda si! Na odru je fajn, ni pa to moja prioriteta.« Ob tem mi še razodene svoje občutke. »Kakršno koli ustvarjanje čutim kot privilegij. Na odru nisem stala že več let in tako sem zdaj ponovno podoživela ta čudež predstave pred publiko. Predstavo greš lahko gledat večkrat, a vsakič bo malce drugačna, ker jo igralci in publika soustvarjamo skupaj. Z vsako reakcijo v dvorani predstava zadiha malo drugače. In to je ta čarovnija gledališča.«
V nadaljevanju mi zaupa, da jo vsaka predstava na novo izoblikuje in ji nekaj da. »Pri tej je drugače predvsem to, da gre za prvi projekt, ko sem na odru popolnoma sama. In to je poseben zalogaj. Kdaj se zgodi, da je otrok vso noč bruhal in si zvečer na predstavi zdelan od neprespane noči. Pa kdo od soigralcev prevzame vajeti. V monoprojektih pa si sam in je ves fokus na tebi. Tako da se moraš zbrati in stisniti vso energijo iz petnih žil, če je treba.«
Klemen veliko postori
Nikoli ni prepozno je monokomedija o iskanju smisla in ravnovesja, ki ugotavlja, da za pogovor s svojo podobo v zrcalu ni nikoli prepozno. Tudi Mojca meni tako. »Za spremembe ni nikoli prepozno. Ni nam treba čakati na novo leto, da bi začeli kolesje svojega življenja vrteti v bolj navdihujočo smer. Potrebni sta le volja in vztrajnost. Pa seveda jasen cilj.«
V novi predstavi je junakinja Alja vse v enem in ena za vse, in po letih kuhanja, pranja, prevažanja otrok, podpiranja moževe kariere in koordiniranja družinske firme je prišel čas za spremembo. In kako je pri njih doma? »Ko imaš enkrat otroke, se ni težko počutiti, kot da si za vse sam. Sploh ko so otroci mlajši, smo mame ves čas na tapeti. Ko zbolijo, navadno želijo mamo.«
Povprašam, ali ji Klemen vendarle pomaga pri družinskih obveznostih. »Klemen je kot oče in partner zelo prisoten in veliko postori. Pa mislim, da je mogoče to že preživelo prepričanje, da so moški nedejavni v družinskem življenju. Sploh ko opazujem mlajše moške, se mi zdi, da veliko postorijo in so zelo aktivni.« Na svojem instagramu Mojca velikokrat objavi zabavne prigode iz njihovega življenja, predvsem zanimive miselne sestavke, in tudi s tem nakazuje, da so res srečna družina. Ko ji to omenim, mi razkrije, da je za to potrebnega veliko truda. »Močne družinske vezi niso nekaj samoumevnega. Za njih so potrebne ljubezen, prisotnost, strpnost, igrivost ... niso samoumevne! Treba jih je graditi, negovati in vzdrževati. In zame je družina najpomembnejša stvar na svetu. Čar uspeha je morda mamljiv in zagotovo je fin občutek, ko ustvarjaš in realiziraš svoje vizije, a brez družinskega pristana vse te zadeve zame nimajo prav velikega pomena.«
Zadovoljna stranka, boljši svet
Glavna junakinja v predstavi sledi svojim mladostnim sanjam, v roke spet prime frizerske škarje in se loti izboljševanja sveta pod geslom zadovoljna stranka, boljši svet, kar je pravzaprav tudi Mojčin moto. »Če bi bili vsakodnevno pozorni na svoje besede in reakcije, bili prijazni in se malo več smejali, bi bil svet zagotovo boljši.« Tudi Mojca je zbrala pogum in se odločila slediti svojim sanjam, največjo spremembo v življenju pa je naredila po težki bolezni. »Sebe sem začela postavljati na prvo mesto. Se naučila stvarem in ljudem reči ne. Začela redno preživljati čas v naravi. In paziti, h komu in kam usmerjam svojo energijo. Če nismo pozorni, nam je veliko odteče v prazen nič,« odkrito pove.
Prizadeva si za doseganje zastavljenih ciljev. »Kar si želim, navadno uresničim. Če še ni uresničeno, pomeni, da še ni pravi čas. Ko smo mladi, smo zelo neučakani. Vse bi najraje realizirali že včeraj. Z leti se naučiš, da morajo določene stvari malo odležati, se zmediti, preden je pravi čas za realizacijo.«
