Knjiga, zaradi katere so gorele čarovnice

V zgodnji moderni Evropi ni bilo prostora za čarovnice. V približno 300 letih do konca 18. stoletja so sodili približno 90.000 »čarovnicam«, pri čemer so jih polovico sežgali na grmadi, vrgli s pečin ali usmrtili na druge grozljive načine – in vse zaradi knjige. Srhljivo besedilo, ki je stoletja veljalo za bistveno delo o demonologiji, je leta 1487 napisal dominikanski pater Heinrich Kramer (latiniziran kot Henricus Institor) in je imelo naslov Malleus Maleficarum, Kladivo čarovnic. V njej so lahko bralci našli teološko razlago čarovništva in praktične napotke o tem, kako prepoznati in preganjati čarovnice. Avtorji nove študije, objavljene v ameriški strokovni reviji Theory and Society, dokazujejo, da je bilo Kladivo čarovnic – s pomočjo izuma tiskarskega stroja leta 1450 – v veliki meri odgovorno za lov na čarovnice, ki je v naslednjih stoletjih preplavil večji del srednje Evrope.

»Ta nenadni izbruh preganjanja, znan kot lov na čarovnice, je nenavaden, saj je verovanje v čarovništvo obstajalo že stoletja prej. Lov na čarovnice v velikem obsegu se je pojavil precej nenadoma, se močno razširil in je bil v primerjavi s preteklostjo izjemno brutalen,« pišejo raziskovalci z univerz Yale in Chapman ter teoretičnega raziskovalnega Inštituta Santa Fe. Sprememba sovpada s pojavom knjige Malleus Maleficarum, s katero je Kramer »poskušal redefinirati čarovništvo kot zarotniško dejavnost proti pobožni družbi, in ne zgolj nagajivost vaških čarovnic, poganov ali nevednih kmetov«.

S ponatisi so rasle obtožbe

Knjiga, ki so jo podprli tako papeži kot cesarji, je bila prvi tiskani vodnik za lovce na čarovnice in je pozivala oblasti, naj odpravijo vse zakonske omejitve za njihovo preganjanje. Učenjaki, ki so proučevali besedilo, so celo ponujali svoje storitve kot Malefizmeisters ali Hexenkomissare –​ vladarji so jih lahko imenovali za nadzor nad lovom na čarovnice.

Naslovna stran Kladiva čarovnic, ki je čarovništvo označilo za resno grožnjo celotni družbi. FOTO: Wikimedia Commons, javna domena

Avtorji študije so proučili tovrstna sojenja v 553 mestih po srednji Evropi med letoma 1400 in 1679 in ugotovili, da je število demonoloških obtožb zraslo takoj po vsakem ponatisu Kladiva čarovnic. »V mestih, ki so bila časovno in prostorsko bližja objavi knjige, je bila večja verjetnost, da se bodo začela sojenja čarovnicam,« pojasnjujejo.

Širjenje idej po Evropi

Zgodovinarji ugotavljajo, da se je lov na čarovnice po Evropi širil s procesom »širjenja idej«, pri čemer so ideje in prakse prevzemale sosednje pokrajine. Na ta način se je obsedenost s čarovništvom v valovih širila po stari celini, v epicentru vsakega vala pa je bil Malleus Maleficarum.

»Mesta teh odločitev niso sprejemala sama po sebi,« je zapisala glavna avtorica študije Kerice Doten-Snitker z Inštituta Santa Fe. »Opazovala so, kaj počnejo njihovi sosedje, in se učila iz njihovih primerov. Kombinacija novih idej iz knjige in bližnjih sojenj je ustvarila odlične razmere za širjenje lova na čarovnice.«

Lov na čarovnice se je iz Evrope razširil tudi v Severno Ameriko. Najbolj razvpit primer je sojenje v Salemu v Massachussetsu konec 17. stoletja. FOTO: Howard Pyle/Wikimedia Commons, javna domena

V preteklosti so med dejavnike, ki so spodbujali preganjanje čarovnic, prištevali naravne nesreče in verske konflikte, vendar tokrat niso našli povezave. Še več, samo v dveh letih po izidu knjige Kladivo čarovnic so oblasti v Nürnbergu padle pod njen vpliv in jo začele uporabljati pri iskanju lokalnih čarovnic.

»Proces uvajanja čarovniških sojenj ni prav nič drugačen od tega, kako sodobne vlade danes sprejemajo nove politike,« je dejala Doten-Snitkerjeva. »Proces se pogosto začne s spremembo idej, ki se utrjujejo prek družbenih omrežij. Sčasoma se te ideje ukoreninijo in spremenijo obnašanje celotnih družb.«