Ko gotovina ni več sveta vladar
Tisti, ki ste bili v Nemčiji in ste se ustavili v trgovini, gostilni, muzeju ali restavraciji, vam izraz »bar oder karte« (gotovina ali kartica), ki so vam ga ob plačilu zastavili trgovci ali natakarji, najbrž ni tuj. Še pred nekaj leti so Nemci na to vprašanje ponosno odgovarjali z »bar«, kar je popularna okrajšava za »bargeld« oz. gotovino, vlekli iz žepov denarnice in poravnali račun. Turisti, vsaj večina, so delovali kot nekakšni čudaki, ko so na dan potegnili plačilne kartice.
»Gotovina je sveta vladar« ali »gotovina je kralj« so bili ponarodeli izrazi v nemških deželah, kar se kaže tudi v lanski raziskavi Evropske centralne banke (ECB), ko so ugotovili, da je kar za 69 odstotkov Nemcev gotovina pomembno ali zelo pomembno sredstvo plačevanja, še zlasti med starejšimi ter tistimi z nižjo stopnjo izobrazbe. V Evropi so samo naši severni sosedje Avstrijci podobno naklonjeni gotovini. A kot je mogoče v zadnjih časih zaslediti, se nemška navezanost na šelestenje bankovcev med prsti dramatično spreminja. Elektronsko plačevanje s pospešenimi koraki prodira tudi k njim.
69 %
Nemcev ima gotovino še vedno za zelo pomembno plačilno sredstvo.
Brezosebne kartice
»Od kod ste se pa vi vzeli, tujci, da mi za plačilo ponujate gotovino?« nas je pred nekaj tedni v najbolj znanem nemškem zimskošportnem središču Garmisch-Partenkirchnu spraševala natakarica v restavraciji, ko smo hoteli tri kave plačati z gotovino. Vajena je, nam je razlagala, da domačini plačajo z gotovino, tujci pa s kartico. A še Nemci so se začeli po epidemiji covida-19 bolj obračati k brezosebnim karticam, »nad porabo katerih nimaš nobenega nadzora in niso nič drugega kot hudičev izum«, kot nam je razlagala gospa, ki je po videzu sodeč že zakorakala v šesto desetletje življenja.
In gospa Frida (kot je pisalo na tablici na tradicionalnem bavarskem ženskem oblačilu) ni edina, ki se huduje, ker mora med gosti hoditi z napravo za branje kartic. V nemškem tisku je mogoče zaslediti več zapisov o tem, kako se ljudje, ki so še nedavno prisegali na gotovino, saj so se le z njo v žepu počutili svobodne in neodvisne, samo tako naj bi se sami odločali, koliko denarja bodo porabili, soočajo s pritiski moderne družbe.
Tednik Spiegel je objavil zanimivo zgodbo o starejšem gospodu iz Hamburga, ki je v prvih dneh letošnjega januarja v mrzlem jutru čakal na lokalni avtobus na progi X30. Ko je avtobus prišel, je tako kot po navadi pripravil nekaj kovancev za vozovnico, a ga je voznik zavrnil, češ da lahko sprejema le elektronska plačila. Nekaj časa sta se prepirala, a na koncu je gospod potegnil kratko in ostal s svojim drobižem na postajališču. Sistem hamburškega javnega prevoza HVV je namreč letos uvedel izključno elektronsko plačevanje vozovnic na avtobusu. Podobno že nekaj časa velja v drugih mestih.
57 %
Nemcev med 18. in 39. letom plačuje z elektronskim denarjem.
In to ne samo v javnem prevozu. V mnogih velikih nemških mestih lahko na posameznih trgovinah, bolj pogosto pa na vhodnih vratih gostiln in restavracij zasledite napise »No Cash« oziroma »Kein Bargeld«. Mnogi lastniki pravijo, da je poslovanje brez gotovine enostavnejše, saj je bolj transparentno, poleg tega se ti ni treba bati, da te oropajo ali ogoljufajo lastni zaposleni. V nedavni raziskavi nemškega trgovinskega inštituta EHI iz Kölna naj bi kar 35 odstotkov nemških trgovcev uvedlo brezgotovinsko poslovanje. Na drugi strani skoraj petina trgovcev še vedno vidi prihodnost v gotovini. Na strani več kot tretjine trgovcev so tudi policisti oziroma organi pregona, ki pravijo, da elektronsko poslovanje bolj onemogoča pranje denarja. Z gotovino je lažje v legalni denarni tok spraviti dobičke iz, denimo, preprodaje mamil, ropov in podobnih nečednostih. Celo nekatere lokalne oblasti, na primer v zveznih državah Turingiji in na Bavarskem, prosilcem za azil in beguncem pomoč nakazuje izključno na bančno kartico, uporabno le v okolici mesta, kjer so zaprosili za azil.
35 %
nemških trgovcev bi uvedlo samo brezgotovinsko poslovanje.
Teorije zarote
Te tranzicije seveda ne sprejemajo vsi enako. V nasprotju z nami, ki smo bančne kartice sprejeli kot nekaj običajnega, del napredka, pa se v Nemčiji pojavljajo bolj ali manj popularne teorije zarote, ki v tem vidijo hudobno delo temnih sil, ki hočejo kukati v denarnice navadnih ljudi. In seveda je tu tudi politika. Najbolj populistična stranka, ki seveda sodi med skrajno desne, Alternative für Deutschland (AfD), poskuša navezanost Nemcev na gotovino izkoristiti v svoj prid; zahtevajo, naj vlada z zakonom predpiše, da mora biti gotovina sprejeta v vsaki trgovini. Politiki AfD na shodih pogosto vzbujajo ljudem strahove, kaj groznega se jim lahko zgodi, če ne bodo mogli več poslovati z gotovino. Če smo že pri politiki: tudi avstrijska svobodnjaška stranka zahteva, da bi pravico do uporabe gotovine zapisali v ustavo.
Gre za populistične izpade politikov, ki upajo, da jih bodo podprli starejši, manj izobraženi in slabo plačani ljudje. Vsekakor se v času, ko večina mladih razmišlja o vlaganju v bitcoine in druge oblike elektronskega denarja, zavzemanje za pravice do uporabe gotovine zdi malce nenavadna. Še posebno pri denarju, pri katerem je pomembno predvsem, ali ga imaš ali ne. V gotovini ali na kartici. Drugo je brez pomena.
Sprememba
Povprečni Nemec ima po zadnjih raziskavah še vedno pri sebi v povprečju 100 evrov v gotovini. Vendar pa plačevanje v gotovini močno upada. Po podatkih nemške Postbank je že tretjina Nemcev prešla na nove načine plačevanja, med mladimi, v starostni skupini med 18. in 39. letom, pa jih že 57 odstotkov plačuje z elektronskim denarjem oziroma plačilnimi karticami.
