Ko je kriza, znajo moliti vsi
Kako približam molitev otrokom in mladim? Najprej se potrudim razložiti, da je molitev pogovor. Od veroučencev med drugim zahtevam tudi, da znajo moliti. Četudi gre za obrazce. Saj če se naučijo kake molitve, jo bodo znali tudi, ko bo nastopila kriza.
Ko je kriza, znajo moliti vsi. Obstaja film, ki prikazuje skupino mladih, ki so se z barko odpravili na morje. Poskakali so v vodo, v mladostni razigranosti pa pozabili na vrv, s katero bi se potegnili nazaj na krov. Mladim pravim: ta vrv je molitev – odnos z Bogom. Vselej jo velja imeti pri roki v morju življenja. Kristjan mora v svojem življenju iskati Božji dotik. Ta je po navadi najmočnejši v preizkušnji in križu. Jezus je šel na križ, tam seveda ni mogoče uživati. Ko je »luštno«, se mu lahko zahvaljujemo. V križu pa se z njim srečamo.
Naša vrv, ki se je lahko oprimemo, so vera, molitev, zakramenti. Gotovo bo kdo dejal, da to ni pošteno. Namreč, da nekdo pride v cerkev ali Cerkev šele, ko ga kaj doleti. Nekdo drug se pa »matra« in je redno zraven. Pri Bogu je to tako. Dobri pastir je pustil 99 ovc, da je odšel po eno izgubljeno. Vsake ovce, ki se je vrnila, moramo biti veseli. Prek križa prideš do Boga. Srečen je tisti, ki mu ni bilo treba po tej vijugasti poti. Da je veroval, še preden je prišel do težav in križev. Manj je brazgotin. Ni ti treba preboleti vseh bolezni, da bi postal zdravnik. Moraš pa poznati, kako bolezni delujejo. Devetindevetdeset ovc v skali je občestvo Cerkve, ki moli za izgubljeno ovco in čaka nanjo.
Veste, pri verouku vsako uro začnem kar z desetko rožnega venca. Vsak eno zdravamarijo. Vsi so se naučili, nihče se ni pritoževal, pa še pomirili so se. Na oratoriju smo imeli v cerkvi 200 otrok, pri češčenju Najsvetejšega je bila čista tišina. Otroci imajo zelo dober občutek za molitev in presežno. Ne smemo jih podcenjevati. Mnogokrat jim napačno predstavljamo Boga. On ni lik iz pravljice, ampak je živ. Z njim živiš, On živi v tebi. Večkrat jih k molitvi silimo. Znajo častiti in slaviti. Potrebujejo pa zgled nas, odraslih, kako se moli. Opazujejo nas. Najlepše je, če v družini naprej moli oče. Pomembna je tudi razlaga, za koga ali kaj molimo. Da povabimo zraven Boga, da molimo v imenu Boga.
Skupaj smo, ker nas je On povezal med sabo. To je treba razložiti vsakokrat posebej. Naj ostane to v njihovi zavesti. Tudi k sveti spovedi hodi vse več otrok. Učimo jih, da k temu zakramentu ni treba pristopiti le trikrat na leto in čakati na to priložnost pri verouku. Kadar koli v spovednici vidijo prižgano lučko, lahko pristopijo. In opažam, da hodijo. Dotakne se me, ko na primer vidim otroka, ki se pokriža pri Mariji, rekoč: »Tako nas je ata naučil.« Otroci v Bohinju, prvoobhajanci, so šli v šolo v naravi. Naročil sem jim, naj tudi kaj molijo. Vsak večer so molili skupaj. To so mi povedale učiteljice.
Molitev je pogovor z Bogom, ne glede na to, kako zlajnano se to sliši.
Bistveno je, da je molitev pogovor z Bogom, ne glede na to, kako zlajnano se to sliši. Predstavljajte si fanta in dekle, zaljubljena. Če se bosta nehala pogovarjati, bo njun odnos počasi zamrl. Če moliš, boš imel vedno temo za to. Otrokom pripovedujem, da ne molimo zato, ker moramo, ampak ker želimo.
